ERZETIČ, Edvard (Edo)

Edvard je bil eden od petih otrok kmeta, organista in pevovodje Hilarija ter matere Frančiške (Fanike) rojene Sirk v Furlaniji.
Osnovno šolo (sedemletko) je obiskoval v bližnjem Višnjevku, ki je tedaj spadal v cono A pod anglo-ameriško oblastjo. V nižjo gimnazijo je hodil na Dobrovo (1952-56) v domačih Brdih. Tu je bil njegov profesor slovenskega jezika France Pibernik, ki sedaj živi v Kranju. Že od ranih let ga je zanimala elektrika. Ker Primorska ni imela ustrezne poklicne šole, se je vpisal v Iskrino industrijsko šolo v Kranju (1956-59). Stanoval je v internatu, v katerem so bili dijaki iz vseh krajev Slovenije in so se dobro razumeli. S študijem ob delu (1967-71) je maturiral na Srednji elektro šoli in si pridobil poklic telefonskega tehnika. Izredno šolanje je nadaljeval na Višji šoli v Mariboru – elektro oddelek, katerega pa ni zaključil. Posledica dolgoletnega bivanja v različnih krajih in pokrajinah je, da obvlada tudi italijanski, nemški, srbohrvaški in makedonski jezik. Resno se je učil tudi esperanto in ob dopisovanju se je spoznal tudi s poljskim jezikom. Trenutno se uči rezijanščine in furlanščine.

Leta 1959 se je zaposlil v Iskri Elektrotehniki Kranj na delovno mesto kontrolorja avtomatskih central. Leta 1972 je prešel v razvojni oddelek telefonije, kjer je delal na spremembah tehnične in tehnološke dokumentacije celih deset let. Pet let je bil vodja razvojnega laboratorija javnega sistema telefonije ATC. Zaupana mu je bila odgovornost za celotni inštrumentarij, izdelava modelov, prototipov in nulte serije. Zadnjih šest let delovne dobe je delal na področju metrologije (meroslovja). Po upokojitvi leta 1994 se je preselil v Škofjo Loko, kjer živi še sedaj. Miru, ki ga ni našel v Šorlijevem naselju v Kranju, je tu na pretek. Blizu doma v Brdih je postavil malo počitniško hišico in naokoli posadil češnje, po katerih Brda slovijo.

Pripravil in objavil je Slovar narečnih, etimoloških in toponomastičnih izrazov vasi Gradno in Višnjevik v Brdih. Ta slovar je plod tridesetletnega dela. Prva izdaja je izšla ob petdesetletnici njegovega odhoda iz domačega kraja. Leta 2007 je izšla že druga izdaja, ki vsebuje dva tisoč besed, tj. še enkrat več kot prva izpred osemnajstih let. S proučitvijo Zlatih očenašev je sodeloval pri pripravi knjige Darinke Sirk Ivanov venec.
Bil je dejaven fotoamater in planinec. Četrt stoletja, do leta 1981, je bil zelo aktiven planinski vodnik pri Planinskem društvu Kranj. Največ je vodil v Julijce, zadnje čase pa tudi na Primorsko in v Benečijo. Bil je tudi član društva za slovstveno folkloristiko, član društva slovensko-poljskega prijateljstva in član moškega pevskega zbora France Marolt. Bil je tudi član radiokluba v Škofji Loki in član Foto kluba Anton Ažbe v Škofji Loki. Svoja fotografska dela je občasno predstavljal na razstavah.
Iz mnogih številk Planinskega vestnika je izpisal vse, kar je bilo zapisanega o primorskem pesniku, kulturnem delavcu in planincu Ludviku Zorzutu, ki se je rodil v Medani v Goriških Brdih ter kasneje živel in umrl v Kanalu ob Soči. O njem ima namen izdati izvirno biografijo.
Ukvarjal se je tudi z radioamaterstvom. Štiri leta je bil tudi tajnik Radio kluba slepih in slabovidnih v Škofji Loki.

Za svoje raznovrstno, a odmevno delo, je prejel priznanji Zlati častni znak Planinske zveze Slovenije in bronasto Gallusovo značko Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Prejel je tudi dva znaka za prehojeno Slovensko planinsko pot in priznanje občine Brda ob izidu narečnega slovarja.