ELIO, Antonio

Zelo malo vemo o zgodnjem življenju Antonia Elia. Najverjetneje se je rodil v prvem desetletju 16. stol. v plemiški družini Menghino v Kopru. Položaj družine in stopnja izobrazbe sta mu omogočala, da so ga priporočili najstarejšemu od bratov Vergerij, Antoniu, ki ga je povabil k sebi v Rim, kjer je opravljal službo tajnika »secretis« papeža Klementa VII. Zagotovo vemo, da je E. prispel v Rim, še pred smrtjo V. leta 1532. Po V. smrti je E. sprejet v »družino« kardinala Alessandra Farneseja, ki postane papež leta 1534; poklicna prihodnost E. je zagotovljena. Utrdil je svoj položaj in se spoprijateljil tudi s papežem Pavlom III., kar mu prinese materialno korist, saj sta mu dodeljeni nadarbini »mandato de providendo« tržaške in koprske škofije. V tem obdobju se spre s Petrom Pavlom Vergerijem, mlajšim bratom svojega nekdanjega pokrovitelja, ki je bil po E. zaslugi imenovan za koprskega škofa leta 1536. E. je upravičeno pričakoval od V. plačilo 200 ducatov, zaradi slabega finančnega stanja koprske škofije mu je ta ponudil samo 50, kar je povzročilo E. nezadovoljstvo. Maja 1538 je V. sprožil civilno tožbo zoper E. očeta na sodišču v Benetkah. Tožbo je kmalu umaknil, vendar E. ni bi povsem nedolžen, saj je v Kopru razširil novice o V. izobčenju. 3.4.1539 je s pomočjo družine Farnese zasedel mesto izpraznjene piranske župnije, ki je bila v pristojnosti kardinala G. Aleandra, ki je nasprotoval njegovemu imenovanju, saj se je upravičeno bal, da E. ne bo nikoli zapustil Rima, kar se je tudi uresničilo. Zamera proti V. se je še dodatno zaostrila, saj je bil V. oktobra 1538 oproščen plačila. Papež Pavel III. je junija 1541 preklical to odločitev predvsem zaradi spornega V. bivanja v Wormsu in Regensburgu. E. navkljub ugodni odločitvi papeža, ni prenehal preganjati V., in najverjetneje je bil V. obsojen krivoverstva ravno zaradi E. vztrajnosti. V Rimu je bil E. še vedno v službi Farnesejev in zaradi spretnosti pri dešifriranju si je zaslužil vzdevek »Antonio od šifer«. Leta 1539, kmalu po božiču se je pridružil svojemu pokrovitelju na francoskem dvoru. Iz dopisovanja je razvidno, da je prijateljeval s Paolom Giovijem, Bernardinom Maffejem, Marcellom Cervinijem in z ostalimi člani »družine« Farnese. Marca leta 1542 je oddal prošnjo za pridobitev rimskega državljanstva, ki je bila tudi sprejeta, kar dokazuje njegovo željo, da bi ostal v Rimu. V pismu prijatelju Maffeju je junija 1546 je zapisal, da se njegov položaj pri Farnesejih izboljšuje, kar je razvidno tudi iz povišani mesečni plači, ki znaša 20 skudov. Začel si je prizadevati, da bi dosegel škofovsko čast. Dejansko je gojil upe, da bi postal koprski škof. Prijatelj, kardinal Maffei, ga je svaril pred tem zaradi skorajšnjega sprejetja odloka o rezidenčnosti škofov. V naslednjih letih je E. deloval kot pomemben in zaupanja vreden veleposlanik v vlogi »papeževega tajnika« ali »tajnika prečastitega kardinala Farneseja«. V letih 1546-48 se v glavnem zadržuje v Bologni, kjer je bilo prestavljeno zasedanje Tridentinskega koncila. Julija 1546 je izročil kardinalsko »kapo« Špancu Pietru Pachecu. Septembra je v Ingolstadtu napisal natančno poročilo o vojni v Smalcaldu in jo poslal Maffeju. Oktobra je zapustil cesarski dvor in se napotil v Trident, kjer je prejel memorandum o kupčijah med kardinalom Farnesejem in cesarjem Karlom V., v katerem slednji nasprotuje predlogu o premestitvi zasedanja koncila. Imenovan je bil za puljskega škofa zaradi zaslug opravljenih avgusta 1548. Niti svarila sokrajana Gerolama Muzia ga niso odvrnila od te namere. V letih 1547-1550 je posredoval pri papežu, da bi se izboljšalo gospodarsko stanje Della Torrejev, ki so imeli v družini papeškega nuncija v Franciji.

S smrtjo papeža Pavla III. E. izgubi dobrotnika in zaveznika, naveže stike s Cosimom de’ Medici, ki je znal ceniti prijateleljstvo s Farneseji in papež Julij III., proti pričakovanjem dobrohotno sprejme E. v papeško družino. V tem času deluje v Parmi, kjer je s prve roke odkrival politične spletke Farnesejev. Po smrti Julija III. je 10.4.1555 imenovan E. zaščitnik in prijatelj, kardinal Cervini za papeža Marcela II., ki imenuje E. za »prvega tajnika«.
V kratkem obdobju papeževanja Marcela II. bi se lahko prekinila E. kariera, vendar že 23.5.1555 je imenovan za papeža Pavla IV., prijatelj, kardinal Gian Pietro Carafa, ki ga potrdi za člana papeške družine. E. se zaposli v papeški pisarni skupaj z Filandrom Ponatnom, Giuseppejem Adalperijem, Giovannijem Uccellinom in Giovanbattistom Argentijem. V tem obdobju so francoske čete udrle v Italijo, ki pa so bile kmalu poražene s strani Habsburžanov pri sv. Quintinu avgusta 1557. Sodeloval je pri sklenitvi premirja v Calviju, kar je potrdil sam papež. Oktobra tega leta je bil v spremstvu Carafe v Bruslju, leto kasneje se je mudil kot odposlanec v Neaplju v pregovorjanjih z Marcantoniem Colonno glede nadomestilo zaradi izgube Paliana. V znak zahvale za opravljeno politično dejavnost je bil 20.7. 1558 imenovan za jeruzalemskega patriarha; 4.12. istega leta je daroval sv. mašo v Baziliki sv. Petra. E. se je začel zanimati za cerkvene zadeve. Bil je član t.i. kongregacije za »reformo«, ki je bila ustanovljena leta 1560 in je bil eden izmed štirih delegatov, ki so bili izbrani, da bi predstavili februarja 1560 »škofovske peticije«. V Tridentu se je nahajal na sklepnih zasedanjih koncila, od oktobra 1561 do decembra 1563. Kot jeruzalemski patriarh je daroval mašo 26.2.1562. Bil je navzoč pri najpomembnejših koncilskih diskusijah: glede škofovske stalne navzočnosti (rezidenčnosti), zakramenta sv. zakona, obhajila pod eno podobo (s kelihom). V razpravi glede rezidenčnosti se je postavil na stran »konservativcev« in se je opredelil za nasprotnega skupaj z Giambattistom Castagnem in Tommasom Stello. V razpravi o sv. zakonu je branil stališče, da tajne poroke niso v nasprotju z božjo postavo. Ne glede na njegovo ugovarjanje so sklep sprejeli 11.11.1563. H. Jedin nakazuje možnost obstoja E. zapisov, ki naj bi jih prepisal njegov tajnik Giovanbattista Argenti, ki naj bi služili kot osnova za opis zgodovine koncila. Po končanem koncilu se je E. vrnil v Rim. 3.10.1568 je bil imenovan za vikarja Bazilike sv. Petra in v takšni vlogi je 4.12.1571 sprejel Marcantonio Colonno, zmagovalca bitke pri Lepantu. Na višku svoje kariere je bil 30.7.1572 imenovan za škofa v rojstnem mestu Kopru; do smrti je ohranil naziv jeruzalemskega patriarha. E. je umrl leta 1576 in je bil pokopan v koprski stolnici. V svoji izredno dolgi karieri v rimski kuriji (1532-1572) je spoznal največje ljudi svojega časa, kot so Dionigi Atanagi, Annibal Caro, Paolo Panunzio in številne druge. Gerolamo Muzio ga je zelo cenil, kar je razvidno v posvetilu dela »Difesa del Mutio iustinopolitano della messa, de’santi, del papato contra le bestemmie de Pietro Vireto« (Pesaro 1568). Atanagi ga v delu«Rime di bernardo Cappello« (Venezia 1560) označi kot »popolnega tajnika«. Manuzio sesatvi voščilno pismo, ko E. postane prvi tajnik, kar je objavljeno v knjigi »Tre libri di lettere volgari« (Venetiis 1556-59).