DOBRILA, Juraj

Sin revnih kmečkih staršev, osnovno šolo je obiskoval v Tinjanu in Pazinu, gimnazijo v Karlovcu, filozofijo in bogoslovje v Gorici in bil 1837 posvečen v duhovnika, šel po 2 letih kaplanske službe v Munah in Hrušici v Avguštinej na Dunaj, kjer je 1842 doktoriral iz teologije. Nato je kot kaplan služboval v Trstu. Leta 1849 je bil imenovan za ravnatelja novega tržaškega semenišča v katerim je predaval pastoralno teologijo; 1854 je postal kanonik in stolni župnik v Trstu, 12. oktobra 1857 pa je bil imenovan za poreško-puljskega škofa. Po smrti tržaško-koprskega škofa Legata je bil 25. maja 1875 imenovan za njegovega naslednika.

Ko je prišel kot škof v svojo ožjo domovino, je zastavil vse moči, da zapuščeno ljudstvo v Istri versko, narodno in gospodarsko dvigne. Z narodom je živel v tako tesnem stiku, da so ga nasprotniki porogljivo nazivali »škof kmet«. V istrskem deželnem zboru, kjer je imel kot virilist pravico glasovanja, je prostodušno in odločno branil pravico hrvaškega ljudstva; v državnem zboru na Dunaju (od 1861) je z enako vnemo zastopal gospodarske interese Istre. Za Istrane je napisal poučno in molitveno knjigo Oče budi Tvoja volja (Trst, 1854, do 1964 še 17. ponatisov), ki je Hrvatom postala prava »narodna čitanka«. Po njegovi smrti je izšel Mladi Bogoljub (Trst, 1889). V letu 1869/1870 se je udeležil prvega vatikanskega koncila. V rokopisu je zapustil zgodovino tega cerkvenega zbora.

Kot tržaško-koprski škof je med Slovenci deloval 20 let. Tudi v Trstu je nadaljeval z verskim, dobrodelnim in narodnim delom, tako je pozdravil ustanovitev Slovenske matice in bil njen član. Bil je pravičen tudi do Italijanov, naglašal pa je da mora bolj skrbeti za Hrvate in Slovence kot zanje, ker da so bolj potrebni njegove pomoči. Zaradi rodoljubja in neustrašenega nastopa si je nakopal mnogo nasprotnikov, a tudi najhujši nasprotniki niso mogli odreči spoštovanja skromnemu in nesebičnemu možu. Veliko truda je posvetil razvoju ljudskega šolstva, pošiljal med ljudi slovenske in hrvaške knjige s katerimi je želel dvigniti narodno zavesti in širjenje ljudske izobrazbe. Zlasti si je prizadeval, da bi vzgojil čim večje število domačih duhovnikov. Zato je s podporami omogočal študije sinovom siromašnih staršev, snoval semenišče za istrske dijake in v ta namen vložil veliko lastnega denarja, ki ga je s skrajnim varčevanjem prihranil.

Škof Josip Juraj Strossmayer, utemeljitelj HAZU (v času ustanovitve JAZU), s katerim sta se spoznala 1840 na Dunaju, je večkrat rekel, da je Dobrila »od Boga samega poslani apostol Istre«.