R. 25. okt. 1887 v Šegovi vasi pri Ribnici, u. 24. okt. 1952 v Lovranu, pok. v Ljubljani. L. 1908 je maturiral na novomeški gimnaziji. Na Dunaju in v Parizu je študiral jezikoslovje, zlasti romanske jezike. Bil je naš edini strokovnjak za rokovnjaški jezik. L. 1913 je poučeval na realki v Gorici, kjer ga je zajela 1. sv. vojna. Po letu in pol je bil oproščen vojaške službe in je šel poučevat na idrijsko realko. L. 1923 je doktoriral na ljubljanski univerzi, potem pa je bil profesor na I. državni realni gimnaziji v Ljubljani. Že kot gimnazijec je v Domačem prijatelju in Zvončku objavljal pesmi in prozo. Objavljal je tudi v Omladini, Hrv. Smotri, od l. 1910 pa je redno sodeloval pri Ljubljanskem zvonu. Svoje literarne eseje, ocene, politične članke, poročila in potopise je pisal v razne revije in časopise, med drugim v Slovan, Jutro, Slovenski narod, Življenje in svet, Slovensko ženo, Planinski vestnik. Pod svoje spise se je podpisoval s 154 različnimi imeni (npr. Šega, Ante Debeljak, Antonij Francevič Tolstoj, Unilij Crassus…), kar je največ med vsemi slovenskimi pisatelji. Vrsto let je sodeloval tudi pri Gledališkem listu. Izdal je dve samostojni pesniški zbirki: Solnce in sence 1919, Tičistan 1940 ter l. 1919 v prevodu Moderno francosko liriko. Izšlo je tudi 11 knjig proznih prevodov, po njegovi smrti pa še Balzacove Okrogle povesti, s katerimi se je ukvarjal več kot 20 let in ki so eden nespornih viškov slovenske prevajalske dejavnosti.
- ES 2, str. 180.
- LPJ I, str. 82 – slika.
- Ribnica skozi stoletja 1982, str. 12-13 – s sliko.
- SBL I, str. 124.