Giulio De’ Belli je bil pripadnik pomembne koprske plemiške družine, ki se je lahko pohvalila s pomembnimi uradniki in literati. Giulio je sledil temu zgledu in preden je dopolnil dvajset let, se je pridružil koprski Akademiji (Accademia Palladiana). Podobno kot bratranca Ottonella je diplomiral iz civilnega in cerkvenega prava v Padovi. Nato se je preselil v Rim in potem v Verono. V Rimu je imel priložnost poglobiti svojo literarno in filozofsko kulturo v stiku s pomembnimi pisatelji, kot so Alessandro Borgia, Scipione Cobelluccio, Luigi Lollino in Antonio Querenghi ter sodelovati na sestankih in razpravah Sapienze. Na avtorja je močan pečat pustilo Tassovo delo, podobno kot tudi v koprski Akademiji, saj je v tem času Girolamo Vida, pomembni član Akademije, napisal dramo “Filliria”, ki posnema Torquatovo delo “Aminte”.
V Veroni je Giulio poglobil še retorično in glasbeno znanje s pomočjo Alberta Fabrianija, direktorja Accademia dei Filarmonici (Akademije filharmonije). O pomenu Fabrianija pri avtorjevem ustvarjanju govori tudi najbolj znano etično in pedagoško De’ bellijevo delo Hermes politicus siue de peregrinatoria prudentia libri tre.
Leta 1606 je zapustil Italijo in se odpravil na Poljsko. Po vsej verjetnosti je poleg manj zatiralnega ozračja v času protireformacije v Italiji pomembno vlogo pri odločitvi De’ Bellija igrala naklonjenost kraljevega dvora (podobna tistim, ki jih doživel njegov someščan Santorio). V tej deželi je avtor našel svojo pot in se uveljavil kot politični pisec. Prav odnosi s pomembnimi poljskimi plemiškimi družinami so vplivali in usmerili njegovo delo na tem področju. Mnoge Bellijeve teorije odražajo poznavanje del najbolj razsvetljenih poljskih pisateljev 16. stoletja, kot so Modrzewski, Orzechowski, Górnicki in Kochanowski.
Leta 1609 po potovanju v Latvijo se je vrnil v Italijo. Med potjo se je ustavil v Frankfurtu, da bi lahko natiskal Hermesa in vzpostavil stike z nemškimi intelektualci Hasdallom, Hisbergom in Veslerjem.
Po vrnitvi je bil v službi kardinala Galla. Leta 1610 pa je postal tajnik kardinala Dietrichsteina, gorečega obnovitelja rimske cerkve na Moravskem. Politična dela, napisana v tem obdobju, so navidezno v skladu s cerkvenimi ortodoksnimi načeli, v praksi pa so pod vplivom makiavelističnih načel. Po latinskem prevodu Razprave o Korneliju Tacitu od Ammirata, objavljene leta 1609, je sledila Tesoro politico (Politični zaklad) iz leta 1610. Prva izdaja latinske različice z italijanskim prevodom je bila natisnjena v Frankfurtu pod psevdonimom Philippo Honorio. Sledile so različne izdaje, popolne ali delne, posameznih poročil iz različnih dežel, ki se pogosto pripisujejo De’ Belliju.
Po drugih potovanj v Evropi je De’ Belli leta 1617 postal »historiarum secretarius« na habsburškem dvoru. Opravljal je svoje naloge do leta 1627. V tem desetletju je zbral bogato zgodovinsko gradivo, s katerim je obogatil njegovo najobsežnejšo delo Laurea Austriaca, hoc est: commentariorum de statutu reipublicae nostri temporis, sive de bello Germanico, eiusque causis, intra Divum Matthiam, et Invictissimum Ferdinandum II, Romm.Impp. nec non Fridericum V, Palatinum, aliosque cum Imperii tum exteros Reges Principesque, gloriose vincente Aquila Caesarea, gesto, libri XII, Francofurti 1627 (včasih delo pripisujejo Niccolòju Belliju, čigar ime se pojavi v nemški različici dela, natisnjenega tudi v Frankfurtu leta 1625/1626). Delo je pomemben vir za evropsko zgodovino oz. za češko-palatinsko-valtelinsko obdobje tridesetletne vojne med letoma 1617 in 1627. Opis zgodovinskih dejstev temelji na dokumentih, kot so cesarska pisma, odloki in pogodbe.
Zadnja leta je De’Belli preživel v Franciji in umrl v Parizu okoli leta 1650.
Belli, G. Hermes Politicus, Sive De Peregrinatoria Prudentia Libri Tres. Francofurti: Apud Joannem Theobaldum Schönwetterum, 1608.
Belli, G. Laurea Austriaca, hoc est: commentariorum de statutu reipublicae nostri temporis, sive de bello Germanico, eiusque causis, intra Divum Matthiam, et Invictissimum Ferdinandum II, Romm.Impp. nec non Fridericum V, Palatinum, aliosque cum Imperii tum exteros Reges Principesque, gloriose vincente Aquila Caesarea, gesto, libri XII. Francofurti: Typis Erasmi Kempferri, Sumptibus Joannem Theobaldum Schönwetterum, 1627.
.
Belli, Giulio. (citirano 23. 05. 2023). Dostopno na naslovu: https://www.treccani.it/enciclopedia/giulio-belli_%28Dizionario-Biografico%29/
Chiereghin, W. in Martelli, C. H. Dizionario degli autori di Trieste, dell’Isontino, dell’Istria e della Dalmazia. Trieste: Hammerle, 2014, str. 216–217.
Stancovich, P. Biografia degli uomini distinti dell’Istria, II knjiga. Fiume–Trieste: Unione degli Italiani dell’Istria, Università popolare, 1973, str. 90–91.