COMBI, Carlo

Obiskoval je Gimnazijo v Kopru in Padovi. Vpisal je pravo v Genovi (1850) in diplomiral v Pavii (1853). Pripravništvo je opravil v Trstu, kjer se je znašel v krogu zgodovinarjev, ki so bili blizu znamenitega Pietra Kandlera. Čeprav ga je že od zgodnje mladosti zanimalo predvsem preučevanje preteklosti se je zelo zgodaj začel ukvarjati s politično in publicistično dejavnostjo. Njegove aktivnosti so bile povezane s političnimi težnjami liberalcev in nacionalističnih intelektualcev. Za časa bivanja v Genovi, Milanu, Padovi in Reki (1848-1856), je objavil serijo člankov, sodeloval pri izdaji Korografskega slovarja Evrope (Dizionario corografico d’Europa) in napisal Esej antične zgodovine za mlade (Saggio di storia antica per la gioventù), ki so neke vrste predhodniki velikega almanaha Vzhodna vrata (Porta orientale). V spisih almanaha je skozi različna dela (npr. Dell’unità naturale della provincia, Notizie storiche intorno alle saline dell’Istria, Scuole serali in Istria) dokazoval kako je v Istri vse, skozi celotno zgodovino od Antike naprej, povezano z Italijo in ima italijanski značaj; italijanski intelektualci pa naj bi se zavzemali, da tako ostane tudi v bodoče, predvsem pa naj bi se zavzemali za boj proti Avstriji in od nje italijansko neodvisnost. Ko je leta 1864 Combi objavil svojo znamenito bibliografijo Istre (Saggio di bibliografia istriana), se je do le-te Kandler zelo negativno opredelil, kar je Combija zelo potrlo in negativno vplivalo na njuno nadaljnje sodelovanje. Svoje politično delovanje je v letih 1859-1866 še okrepil, potem ko je prevzel vodstvo skritega nacionalnega komiteja za Trst in Istro. Njegovo pan-italijansko in proti avstrijsko delovanje mu je pritegnilo pozornost avstrijske policije in kmalu je moral zapustiti Koper. Sodeloval tudi pri dveh političnih poskusih, ki so hoteli izkoristiti takratne politične razmere v Evropi in organizirati italijansko vojaško invazijo Istre. Leta 1866 je izdal svoj znameniti poziv (L’appello degli Istriani all’Italia – Poziv Istranov Italiji) v katerem je razglasil istrske Hrvate in Slovence za ljudstva brez zgodovine, in jih povabil, naj sprejmejo italijansko kulturo in se asimilirajo z Italijani. Umrl je v Benetkah 11.9.1884. Njegov pogreb v koprski stolnici so avstrijske oblasti prepovedale. Iz Benetk so njegove posmrtne ostanke leta 1934 prenesli v Koper.