CETIN ČUFAR, Slavka

Slavka Cetin Čufar se je rodila v številni družini, pri Šimonovih. Njeno otroštvo sega v čas 2. sv. vojne. Po končani osnovni šoli v Slivju (Občina Hrpelje – Kozina) je ostala na kmetiji, nato je odšla s trebuhom za kruhom v Bazovico pri Trstu (Italija). Tam je spoznala moža in odtlej živi v Bazovici pri Trstu. Sodelovala je pri Folklorni skupini Brkini (http://www.folklora.brkini.si/brkinske-stezice) s pripovedjo o starih navadah, običajih, oblačilih. Leta 2009 je društvo izdalo knjigo Brkinske stezice (https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search?q=brkinske+stezice&db=cobib&mat=allmaterials). Piše pesmi in zgodbe, je članica Študijskega krožka Zgodbarnica, ki deluje v Knjižnici Kozina od 2012 dalje pod mentorstvom Patricije Dodič, tamkajšnje vodje enote Kosovelove knjižnice Sežana (https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/zgodbarnica.html). Ljubiteljsko se ukvarja s poslikavo na steklo, kamen in druge predmete. Svoje izdelke je razstavljala tudi v Knjižnici Kozina. V knjižnici je obenem prek fotografij predstavila svojo družino (od 18. st. dalje do današnjih dni). Slavka Cetin Čufar je rojena v vojnem času, ki ga je preživljala v strahu in pomanjkanju. “Že od nekdaj imam rada prostost, naravo, živali, ljudi in vse, kar me obkroža, zato sem vse skrbno opazovala in poslušala,” pravi o sebi avtorica knjige Brkinske stezice. “V času vojne ni bilo pravih učiteljev, zato je bilo učenje bolj površno,” še doda. Po končanem osnovnem šolanju je ostala na kmetiji, kjer se je počutila svobodno in srečno, kljub trdemu kmečkemu delu. V mladih letih je bila zelo vesele narave in je zelo rada plesala, ni prenašala tihih, molčečih ljudi in počasnega življenja. Rada je brala očetove knjige, a ponoči in skrivaj, kajti takratnim starejšim ljudem je bilo branje izgubljanje časa, saj je bilo na kmetiji treba postoriti sto in eno reč. Najbolj srečna je bila, ko je pasla krave, saj je takrat lahko brala po mili volji. Nato je šla s trebuhom za kruhom, v sosednjo Bazovico pri Trstu, kjer je spoznala moža, se poročila, rodila, tam živela in ustvarjala. Leta 1999 so v Brkinih ustanovili Folklorno skupino Brkini, kjer so sodelovale tudi njene tri nečakinje iz Mrš (Občina Hrpelje Kozina). Še posebej nečakinja Barbara Grželj se je zavzela, da popiše zgodbe, ki jih je pripovedovala Slavka, ali tiste, ki so jih njej pripovedovali drugi. Od januarja 2002 do julija 2009 je nastalo približno 70 zgodbic in pripovedk v domači brkinski govorici. Vse se godijo v Brkinih, večinoma na Mršah v obdobju Slavkine mladosti. Opisujejo resnične dogodke, ki jih je doživela, bodisi sama ali njeni pripovedovalci. Na povsem svojstven način piše tudi pesmi, saj vanje strne življenje, ki ga je živela v Brkinih v preteklosti. V pesmih podoživlja domači kraj Mrše, Brkine. Ljubiteljsko se ukvarja s poslikavami na steklo in na razne izdelke iz stekla, na kamen in druge predmete. Že kot otrok je zelo rada risala, vendar je v tistem obdobju umetniški navdih morala dati v drugi plan. Ljubiteljica plesa, ritmov ljudske glasbe, predvsem pa polna ljubezni do domačih Brkinov. Pri celovečernih igrah Folklorne skupine Brkini je igrala, šivala obleke in pisala igre za kasnejšo uprizoritev. Z omenjeno skupino je sodelovala pri snemanju filma o življenju nekdaj v Brkinih, Bo ben taku, da bo prou (https://www.youtube.com/watch?v=JkEsSb5S5sY).