ČERNE, Anton

Rodil se je očetu Marku in materi Mariji Renčelj iz Sežane, bil je eden izmed štirih poslancev, ki je primorske Slovence predstavljal v novem državnem zboru na Dunaju ob ustanovitvi leta 1848. Čeprav je pripadal politični desnici, je nasprotoval izplačilu odškodnine fevdalcem in se zato v razpravi o tem vprašanju pridružil levici in o tem govoril v svojem prvem nastopu: “Mi, moja gospoda, imamo en sam princip: svoboda, enakost in bratstvo; in če vztrajamo na tem načelu, ne smemo se pečati z vprašanjem, ali gre graščinam odškodnina ali ne, saj bi bilo to v nasprotju s principi, na katerih odločamo.” Čeprav je državni zbor odškodnine potrdil, je Černetov nastop v javnosti zelo odmeval.
V svojih govorih in spomenicah je vedno poudarjal, da zastopa interese preprostega slovenskega ljudstva s podeželja, branil je kmete in zagovarjal interese slovenskega dela prebivalstva. Podpisoval se je s slovenskim priimkom in je nekajkrat govoril v slovenščini. Leta 1861 se je zavzel za ustanovitev slovenskih ljudskih, srednjih in visokih šol, povzročil Dežmanovo izjavo za slovensko uradovanje na primorskih sodiščih. Leta 1863 je zahteval enakopravnost za Slovence na Goriškem, ker »živi v deželi 120.000 Slovencev in le 60.000 Italijanov…«.
Po letu 1869 so ga pričeli z raznih strani kritizirati, ker ni nastopil na Šempaskem taboru in ker je izrekel pomisleke proti Tonklijevi in Žigonovi interpelaciji za Zedinjeno Slovenijo v goriškem deželnem zboru. O tej zadevi so se v tedanjem časopisju vlekle dolge polemike. Nezadovoljstvo z njim pa se je stopnjevalo, ko se leta 1871 ni pridružil federalistom, bil z glasovi italijanskih volivcev znova izvoljen v državni zbor in to mesto sprejel, kljub nezaupnici kraških volivcev. Zagovarjal se je v brošuri Odgovor, to je opravičenie… na nezaupnico (Trst, 1872) in na shodu 14. aprila 1872, toda kraški volivci so nezaupnico le potrdili. Da bi si zopet pridobil zaupanje, je govoril v državnem zboru 9. oktobra v federalističnem duhu za obstanek in razvoj slovanskih narodov, 1873 pa je protestiral proti direktnim volitvam. Pozneje je skušal doseči za Kraševce nizke davčne razrede, tudi z brošuro Kras in njegove razmere (Trst 1884), toda vse kaže, da pri tem ni imel sreče.