Po študiju teologije je imel novo mašo 24. 7. 1892 v Celovcu na Koroškem. Kot mladi duhovnik − kaplan je bil pomočnik v župnijah na Koroškem in kot župnik je do leta 1920 služboval v Galiciji v Podjuni na Koroškem. Po Koroškem plebiscitu 10. 10. 1920, ki je določil novo državno mejo med Kraljevino SHS in Avstrijo, je moral skupaj s 40. duhovniki zapustiti Koroško. Najprej je služboval kot kaplan v Škalah pri Velenju in nato še v Šoštanju. Od 1. junija 1922 in do upokojitve 1. marca 1939 je bil župnijski upravitelj na Frankolovem.
Med ljudmi je bil zaradi svoje ljudskosti zelo priljubljen, saj je bil pobudnik in organizator dramskih iger in drugih kulturnih dogodkov, ki so se odvijali v obdobju njegovega službovanja na Frankolovem. Ob 25. obletnici ustanovitve Hranilnice in posojilnice na Frankolovem je bil 18. 5. 1924 izvoljen v njeno načelstvo in nadzorstvo. Občinski odbor Občine Frankolovo ga je 8. 9. 1932 imenoval za častnega občana in mu za desetletno požrtvovalno dušnopastirsko delovanje na Frankolovem in za vsestranske zasluge podelil posebno listino.
Zgovoren je napis na spomeniku nad njegovim grobom na pokopališču Frankolovo: »Ljubil si slovensko zemljo, zanjo si se žrtvoval, ko strašno je krvavela, v strašni dobi si zaspal!«
- častni občan občine Frankolovo, 1932
J. Orožen: Zgodovina Celja in okolice, II. del, Celje 1974
Šematizem Lavantinske knezoškofije za leto 1922, Maribor 1922, str. 119
Osebni arhiv Jožefa Žlausa