Napredno iskanje
sl
sl
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

ČEFERIN (ZEFFERIN), Bernard (Bernardus)

Kraj Č. rojstva potrjuje knjiga rojstev oziroma krstov solkanske župnije iz let 1604-1635. Zagotovo je najbolj verodostojno življenjepisno gradivo o njem zbral L. Lukács, ki ga opredeli kot goritiensis in Italus.

Rojstni Solkan, v neposredni okolici Gorice, je Čeferinu olajšal dostop do tiste stopnje šolanja, ki jo je nudila jezuitska gimnazija v Gorici. V času Bernardovega rojstva je minevalo trinajsto leto od prihoda jezuitov v Gorico (od 17. julija 1615), potekalo pa je tudi sedmo leto (od 1621), ko je pričel delovati njihov goriški kolegij. Gimnazijo je obiskoval v Gorici. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je 6. januarja 1648 stopil v jezuitski red in po opravljenem noviciatu (1649) študiral na graški in dunajski univerzi filozofijo (1650-1651, 1654-1657), med tem študijem (1652-1653) deloval v Gorici. Dosegel je doktorat iz filozofije.

Po šolanju na Dunaju je Č. služboval najprej na Reki in na jezuitski gimnaziji poučeval humaniora, misijonaril v Zadru in okolici ter na otokih, v takrat beneški Dalmaciji. Dve leti je učil na univerzi v Trnavi matematiko in etiko (1661-1662), retoriko na akademiji v Zagrebu (1663) ter filozofijo, logiko, matematiko in fiziko na univerzi v Dunaju (1664-1666). Njegovo bivanje v Gorici med sredino leta 1651 in v letu 1652 potrjuje tudi kronika goriškega jezuitskega kolegija.

Leta 1658 je služboval v Judenburgu, nato v Trstu (1659) in v Dobrli vasi/Eberndorf na koroškem (1660). Sledili sta dve leti na univerzi v Trnavi (1661-1662) na Slovaškem, tu je učil v šolskem letu 1660-1661 matematiko, v naslednjem šolskem letu pa etiko. Potem je deloval na dunajski univerzi (1663-1667).

V zadnjem obdobju svojega življenja je odšel skupaj z avstrijskim ambasadorjem baronom Burkersrodom na nekakšno diplomatsko misijo, bil je pridigar na saškem kraljevskem dvoru v Dresdenu (1668-1673). Takrat je bila habsburška monarhija v zavezniških odnosih s Saško. V tej nemški kraljevini naj bi utrjeval katoliško veroizpoved zaradi njenega soočanja s protestantizmom (»…Catholicos in sacra fide confirmavit, pluresque errantes ad Ovile Christi reduxit.«). Č. naj bi za dvorno kapelo na saškem dvoru pripravil nekaj sakralnih besedil, ki jih je uglasbil tudi Carlo Pallavicino. V letih 1674-1675 se je vrnil na Dunaj in po bivanju na Reki prišel leta 1667 v Gorico, kjer je umrl kot prefekt spiritual pri jezuitskem kolegiju.

V Backer-Sommervoglovi enciklopediji književnega ustvarjanja jezuitske družbe pa je podatek, da je bil Č. avtor dveh latinskih del, in sicer Ephemerides Tyrnavienses (Trnava 1662) in Questiones controversarium fidei, ki naj bi izšlo posthumno v Rimu leta 1680. Iskanja kraja in ustanove, kjer bi se obe Č. deli hranili, ni bilo uspešno. Na izrecno vprašanje, če morda knjigi hrani zgodovinska jezuitska knjižnica v Rimu, je bil ofgovor negativen. Iz jezuitske kronike v Gorici je mogoče razbrati, da je bilo delo Quaestiones controversarium fidei pripravljeno za tisk, a vendar ni nikdar izšlo. Nekaj gradiva (Epistolae, Elogia defunctorum societatis Jesu) o Č. je hranila univerzitetna knjižnica v Budimpešti, ki sicer hrani več gradiva o jezuitskem šolstvu v Trnavi (madžarska oblika: Nagyszombatban). V arhivu knjižnice pariškega observatorija (Observatoire de Paris) se nahajajo v korespondenci poljskega astronoma Jana Heweliusza (1611-1687) Č. pismi, ki ju je poslal H. v Gdansk (Dunaj, 25. julij 1665 in 30. januar 1666) in naslovnikova odgovora (Gdansk, 9. oktober 1665 in 23. april 1866). Dopisovala sta si v latinščini.

Marušič, B.: Latinski pisci iz 17. in 18. stoletja, rojeni v Solkanu, v: Izvestje raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica, št. 10 (2013), str. 6-12.

Avtor/-ica gesla: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Datum prvega vnosa: 13. 3. 2019 | Zadnja sprememba: 9. 7. 2020
Prijavi napako