BRŽAN, Alferija

Pesništvo te avtorice je v prostoru slovenske Istre sinonim za pesnjenje v narečju o Istranih. Pesničina izbira narečja je zavestna, je namreč diplomirana slavistka in dolgoletna profesorica slovenščine na Ekonomsko-poslovni šoli Koper. Kot profesorica slovenskega jezika je mladini vcepljala, da morajo ljubiti svoj jezik, kajti le tako bodo ohranili svojo kulturo in identiteto.

Prve pesmi je začela pisati v srednji šoli. Pisala jih je zase, ker je želela spraviti na papir svoje občutke in mladostna iskanja. Kot otrok je veliko časa preživela s svojo babico, ki ji je dajala poseben občutek topline, ki jo še danes ni zapustil. V zrelih letih pa so začele nastajati pesmi, ki jih je objavila.

Izdala je dve pesniški zbirki. Napisala jih je v antonskem narečju, kot darilo sovaščanom Sv. Antona, od koder so njene korenine. Poenostavila je zapisovanje domačih besed, sestavila je tudi manjši leksikon, da bi ponazorila podobo antonskega narečja in ga približala tistim, ki ga ne obvladajo. Njena izpoved je mehka, je statična slika, je podoba ljudi, ki so naseljevali istrsko polpreteklost in pesničino mladost in oblikovali njeno in skupno pripadnost, celo samopodobo oziroma so preprosto označili ta prostor.

Napisala je številne prispevke o šavrinski književnosti in njenih ustvarjalcih ter jih objavila v revijah Primorska srečanja, Brazde s trmuna, Fontana.

Je mati Aleša Bržana, koprskega župana.