BRUDAR, Božidar

Po končanem študiju na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo se je kot diplomirani inženir tehniške fizike zaposlil na ŽIC-u (Železarski izobraževalni center) na Jesenicah kot profesor matematike in fizike. Leta 1969 se je zaposlil v Železarni Jesenice na Raziskovalnem oddelku. Sam je izdelal je elektronsko merilno napravo za rezanje blumov, ki je svojemu namenu služila enaindvajset let. Izdelek je bil prijavljen kot inovacija, v Beograd je bila poslana tudi patentna prijava. Naslednja naloga je bila študij delovanja elektronske naprave za odkrivanje napak v paličastem jeklu (Defectomat) firme Foerster. Izdelal je računalniški program, s katerim je bilo možno preveriti vse dotedanje raziskave dr. Foersterja. Program je omogočal tudi odgovor na vprašanje, česa ni mogoče odkriti z njegovo metodo. Leta 1976 se je udeležil svetovne konference NDT v Cannesu v Franciji, kjer so bile napake in pomanjkljivosti metode tudi predstavljene. Predstavitev se je končala s prikazom kratkega filma o vrtinčnih tokovih, ki je bil izdelan na raziskovalnem oddelku Železarne Jesenice in je bil prikazan na velikem platnu v veliki dvorani Cannskega filmskega festivala. Raziskovalno delo na področju matematičnega modeliranja metalurških procesov je bilo osnova za pridobitev znanstvenega naziva magistra fizike leta 1973, s področja defektoskopije pa je leta 1977 tudi doktoriral. Z raziskovalnim delom je nadaljeval, aktivno se je udeleževal tako evropskih kot svetovnih konferenc s področja preiskav brez porušitve (NDT), njegovi prispevki so vključeni v zbornike konferenc. Bil je tudi predsednik slovenskega društva NDT. Izvoljen je bil tudi za jugoslovanskega predstavnika in sodelavca v Mednarodnem inštitutu za varilstvo (IIW) v Parizu v komisiji Ve, ki se ukvarja s kontrolo zvarov brez porušitve. Na svetovni konferenci v Moskvi je leta 1982 prvič prikazal izračunano porazdelitev magnetnega polja v treh dimenzijah. Trditve so bile eksperimentalno preverjene in dokazane v Fraunhofferjevem inštitutu v Saarbruecknu. Računalniško je prikazal strjevanje jekla v kokilah in predlagal novo obliko kokil, ki omogoča zmanjšanje lunkerja in poveča izplen. Inovacija je bila tudi praktično preizkušena in preverjena na Raziskovalnem oddelku železarne. Ker za inovacijo ni bilo zanimanja v jeseniški železarni, je odšel na novo delovno mesto v Iskro Kibernetiko v Kranj leta 1986. Leta 1996 je postal član Inženirske akademije Slovenije. Še vedno pozorno spremlja razvoj metod brez porušitve z elektromagnetnimi metodami in kot recenzent ocenjuje članke za nekatere mednarodne revije.

Sodeloval je tudi pri nastajanju Demosa in bil leta 1990 na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen za predsednika Skupščine občine Jesenice. To funkcijo je opravljal od leta 1990 do leta 1998. V času njegovega županovanja je potekalo kar nekaj projektov: projekt Julijana (pitna voda), izgradnja odlagališča odpadkov Mala Mežakla, organizacija olimpijskih iger treh dežel itd. Po koncu županovanja je dva mandata deloval kot občinski svetnik.