Bil je sin Gregorja in Katarine, rojene Bogataj, Balantencov po domače.
Kot borec Slovenskega planinskega polka, ki je nastal iz slovenskega jedra avstro-ogrskega Gorskega strelskega polka št. 2, z nabornega območja na Kranjskem, se je pod vodstvom generala Rudolfa Maistra udeležil bojev za severno mejo. V polk je vstopil novembra ali decembra 1918 in se v njem bojeval skupaj s še trinajstimi (?) Žirovci. Dodeljen je bil v 3. četo in bil po treh mesecih kot šofer poslan v štab bataljona. Brence je bil v prvem od dveh bataljonov Slovenskega planinskega polka in z njim je, 27. decembra 1918, odšel na Koroško. Polk je v Dravograd prispel 28. decembra in prevzel odsek na Dravi, od Lipice do Libelič. Po Pariški mirovni konferenci, 4. julija 1919, se je slovenska vojska konec julija 1919 umaknila v cono A. Martin Brence ni bil med borci, ki so jih po bojih poslali domov. Odpuščen je bil konec leta 1919. S Koroške se je vrnil na Vrsnik.
Leta 1942 se je poročil z Zofko Jesenko z Idrška, z Vekševe bajte. Rodili so se jima trije sinovi, Franc, Mirko in Zdravko. Po starših je nasledil Balantencovo posestvo v Gornjem Vrsniku, kjer je gospodaril do smrti, ko je posestvo prepustil sinu Zdravku. Umrl je na domu. Pokopali so ga na pokopališču v Ledinah.
Status borca za severno mejo mu je bil priznan po vloženi prošnji leta 1969.
Demšar, A. in Jereb, J. Žirovci v bojih za slovensko severno mejo 1918 – 1919. Na Žirovskem nekoč – Raziskave in spomini. Žirovski občasnik: revija za vsa vprašanja na Žirovskem, 2018, str. 48-68.