BRCKO, Anton

Anton Brcko se je rodil v Oseku, majhni vasici na severni strani Vipavske doline, vendar je družina zaradi vojne do leta 1918 živela v begunstvu. Osnovno šolo je obiskoval v domačem Oseku, nato pa je šolanje nadaljeval v Gorici, kjer je prebival v Alojzijevišču, gimnazijo pa obiskoval v malem semenišču v Gorici (Seminario minore) (1926–1931), v letih 1932/33 pa v malem semenišču v Kopru. V Gorici se je glasbeno izobraževal pri Lojzetu Bratužu, pa tudi pri Vinku Vodopivcu, ki ga je učil harmonije in kompozicije. Brcko je bil dejaven kot pevec in včasih tudi kot solist. Že kot semeniščnik je vodil zavodski pevski zbor in pod psevdonimom Selko Dragar v samozaložbi izdal zbirko dvanajstih Marijinih pesmi z naslovom Dolorosa. Štiri njegove mašne pesmice za otroški zbor so izšle v Gregorčičevi zbirki Mašne pesmi, še več del pa je ostalo v rokopisu. Že v času šolanja v Gorici je bil Brcko trn v peti fašističnim oblastem, ki jim je uspelo zapreti Alojzijevišče, doživel je hišno preiskavo in številna zaslišanja. Šolanje je moral končati v Kopru.

Ker ni imel več sredstev za nadaljevanje študija, je leta 1934 opravil maturo za učitelja in diplomiral v Zadru. Kot zaveden Slovenec nikjer ni mogel dobiti zaposlitve, saj ni bil član fašistične stranke. Njegovo iskanje službe je neuspešno trajalo dve leti, zato se je leta 1936 tudi zaradi pritiskov oblasti na slovenske izobražence in zaradi brezizhodne osebne finančne stiske odločil za odhod v Jugoslavijo. Preselil se je v Ljubljano, vložil prošnjo za dodelitev državljanstva in v nekaj mesecih bivanja v Ljubljani honorarno delal pri banki Slavija. Na podlagi oglasa, objavljenega v časopisu »Slovenec« je zaprosil za službo organista v Slovenskih Konjicah, mesto učitelja glasbe, hkrati pa delo pomočnika v kmečki hranilnici in posojilnici.

V Slovenskih Konjicah je ob nastopu službe 1. avgusta 1936 izvedel, da bo kljub majhnemu plačilu opravljal dela in naloge organista v nadžupnijski cerkvi sv. Jurija, pevovodje mešanega, moškega, dekliškega in fantovskega cerkvenega zbora, kapelnika godbe na pihala, vodje godalnega orkestra in zbora katoliškega izobraževalnega društva, poleg tega pa pomagal še v hranilnici in posojilnici.
Kot pevovodja se je Brcko izkazal zelo prizadeven in vesten, po navodilih nadžupnika in arhidiakona Franca Tovornika pa se je močno posvečal tudi vodenju godbe na pihala, s katero do tedaj ni imel izkušenj. Iz ohranjenega urnika katoliškega izobraževalnega društva je moč razbrati, da je imel vaje praktično vsak dan, saj je vodil vse z glasbo povezane skupine v okviru društva.

V tem konjiškem obdobju se je Brcko tudi poročil, in sicer z Mileno Živec iz njegove rojstne župnije, iz kraja Vitovlje. Obred je bil 2. januarja 1938 v Mariboru.

V drugi polovici leta 1938 je nastopil službo honorarnega učitelja na novoustanovljeni Meščanski šoli v Slovenskih Konjicah, kar je sprejel zaradi dotedanjega slabega plačila za dela nadžupnijskega organista in zborovodje. Ohranil se je odlok iz 6. oktobra 1938 o Brckovem imenovanju na novo delovno mesto. Na žalost njegova služba ni trajala dolgo, saj je bil že sredi januarja 1939 razrešen, verjetno zaradi bolezni, saj je čez dober mesec, 21. februarja 1939, zaradi sušice (jetike) umrl v bolnišnici v Mariboru.