BRATINA, Valo

Življenjska pot Vala Bratine, ki je slovenski dramatiki utrl pot na gledališke odre, se je začela v Idriji, kjer jekončal petletno osnovno šolo. Po njej je odšel za trgovskega vajenca v Ljubljano, kjer ga je navdušilo srečanje z gledališčem. Kot statist je začel honorarno nastopati v Deželnem gledališču. Leta 1904 se je vpisal na Dramatično šolo. Leto dni (1905–1906) je izredno obiskoval tudi Strokovno šolo za obdelavo lesa, kjer se je učil dekorativnega in tehniško-konstruktivnega risanja, modeliranja in dela v ateljeju. Obrtne in likovne izkušnje si je hkrati nabiral pri idrijskemu rojaku, slikarju Ludviku Grilcu. Šolanje je po letu dni opustil.Pot ga je nato vodila v Nemčijo, kjer se je učil dramske teorije indve leti nastopal z umetniškim imenom Oto Dara. Slabe gmotne razmere so ga prisilile, da se je leta 1908 vrnil domov. Najprej se je angažiral v slovenskem gledališču v Trstu, ki je ravno tedaj postalo polpoklicno. Začel se je ukvarjati z režijo za nekatere primorske podeželske odre (Idrija, Ajdovščina, Cesta, Gorica). Sezono 1911/1912 je preživel v slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani,že naslednjo na Koroškem.
Tik pred 1. svetovno vojno je bil ovaden vohunstva in zaprt na ljubljanskem gradu. Zaporu je sledila mobilizacija. Kot vojak je organiziral razne amaterske prireditve in tudi režiral.
Po vojni je sezono 1918/1919 preživel v obnovljenem Narodnem gledališču v Ljubljani, naslednji dve sezoni pa v Mariboru. Vodil je še gledališče in dramatično šolo v Celju. Leta 1921 je v Mariboru deloval kot upravnik, igralec in režiser. Sprva je bil zasebni zakupnik gledališča. Ko se je leta 1922 podržavilo, je poleg igre in režije postal umetniški vodja Drame. V času vodenja mu je uspelo, da je drami povrnil zaupanje občinstva. Moderniziral je oblikovanje prizorišča s svetlobo in odrskimi elementi. Kot režiser je bil samostojen in izviren zlasti v inscenaciji, v kateri je poudarjal slikovitost, enotnost in skladnost scene z igro. Nekaj časa je zagovarjal poizkus, da bi na slovenske odre postavil dela v izvirnem jeziku (npr. srbskem, hrvaškem), vendar se mu ideja ni uresničila. Po njegovi zaslugi pa so se takrat slovenski dramatiki odprla vrata na domače gledališke odre. Sodeloval je pri krstnih uprizoritvah Alojzija Remca, Stanka Majcna, Frana Milčinskega, Jakoba Špicarja, Cvetka Golarja, Ivana Cankarja, Franca Ksaverja Meška, Josipa Jurčiča in Franceta Bevka. Za Bevkovo igro Kajn je bil prvič uporabljen Bratinov nov gledališki termin »krstna uprizoritev«. Velike načrte je imel tudi z opernim repertoarjem. Angažiral je vrsto novih pevcev. Leta 1922 je mariborski publiki predstavil prvo pomembnejšo slovansko opero Prodana nevesta ter z njo napovedal rojstvo stalne mariborske opere, ki je delovala šest sezon.
V letih1926–1927 je nastopal kot ravnatelj, igralec, režiser in scenograf Mestnega gledališča na Ptuju. Naslednje leto se je vrnil v Celje, po tem pa daljšo dobo (1928–1945) delal v Narodnem gledališču v Ljubljani. Svojo zadnjo sezono je odigral v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu. Leta 1945 se je upokojil, a seje leta 1948/1949 za upravljanje Ljudskega gledališča v Celju za eno sezono ponovno angažiral. Od gledališča se pravzaprav ni nikoli poslovil. Do smrti je deloval na ljubiteljskih odrih v Ljubljani in njeni okolici.
V svoji karieri je odigral več kot tristo različnih vlog. Najbolj so mu ustrezali karakterni ljudski liki. Kot režiser je s svojimi režijami in inscenacijami veliko eksperimentiral, še posebej z ekspresionističnim gledališčem. Prav to je botrovalo njegovim pogostim selitvam. V zrelejših letih je svoje zasnove zaradi ekonomskih razmer podrejal vse bolj urejenemu in »uradniškemu« gledališkemu načinu življenja. Iz njegovih organizacijskih prijemov v raznih gledališčih so kasneje zrasla poklicna gledališča (Maribor, Ptuj, Celje).
Bratina je tudi prevajal, pisal spomine in prispevke, v katerih je obravnaval gledališko problematiko.

Bratinova ulica v Ljubljani je poimenovana po njem.