Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Študiral je v Gradcu in na Dunaju. Na Dunaju je opravil profesorski izpit iz zgodovine, zemljepisa in nemškega jezika. Od leta 1855 dalje je poučeval na zagrebški gimnaziji, pozneje je postal profesor in ravnatelj na gimnaziji v Varaždinu. Nazadnje je bil ravnatelj gimnazije v Zagrebu. Leta 1883 se je upokojil, se preselil v Gradec in se kasneje zopet vrnil v Zagreb.
Zgodovinske spise je najprej objavljal v Slovenski Bčeli. Za Novice je poslovenil Mažuraničev Kratek pregled starega slovstva Hrvaškega. V »Vodnikovem albumu« piše o vzrokih, ki so Slovane ovirali, da se niso mogli docela uveljaviti. Odbor Slovenske Matice mu je poslal v pregled rokopis Trdinove Zgodovine slovenskega naroda. Rokopis je jezikovno popravil in pod tekstom dodal nekaj lastnih opomb. Napisal je daljšo razpravo O najstarejši slovenski zgodovini. V času nove ustavne dobe je Hrvatom pomagal do narodnega šolstva. Z učbenikom za geografijo za hrvaške gimnazije, Sravnajući zemljepis za više razrede srednjih učiona, ki ga je priredil po Pützu, je leta 1867 postavil temelje hrvaški geografski terminologiji.
Slovenci po popisu nekega Nemca, Slovenska Bčela 1852
O najstarejši slovenski zgodovini, LMS 1870
Sravnajući zemljepis za više razrede srednjih učiona, Zagreb 1867
Slovenski biografski leksikon, 1. knjiga, Ljubljana 1925-32
Osebnosti, od A do L, Ljubljana 2008