Rojen je bil v vasi Donji Štrpci pri Prnjavoru v Bosni. Med drugo svetovno vojno je prišel v Slovenijo kot izgnanec v transportu za Nemčijo. V Dravogradu je bil delavec pri izgradnji hidroelektrarne. Vključil se je v partizanski odpor na Koroškem in postal član Domnove čete. Na Koroškem je ostal do takrat, ko je spoznal ženo Marijo in si z njo ustvaril dom v Vojniku, kjer je ostal celih 51 let.
Vključeval se je v delo lokalne skupnosti, postal gasilec in leta 1977 predsednik PGD Vojnik, kar je bil 21 let. Pod njegovim vodstvom je društvo rastlo in dobilo sodobno gasilsko opremo, prizidek h gasilskemu domu in obnovljen dom. Več kot 20 let je aktivno sodeloval v odborih Gasilske zveze Celje in v Gasilski zvezi Slovenije. Gradil je na sodelovanju s krajem in z drugimi društvi. Zaslužen je za pobratenje z GD Dragomlja vas leta 1980, leta 1997 je postal tudi častni član tega prostovoljnega gasilskega društva. Leta 1998 je postal častni član PGD Vojnik. Njegova skrb je bila izobraževanje gasilcev, vključevanje v tekmovanja in skrb za podmladek.
Jurij Bojanović je bil aktiven tudi v Krajevni skupnosti Vojnik in v Krajevni organizaciji ZZB NOV Vojnik, katere predsednik je bil več let. Zaslužen je za sodelovanje občanov Vojnika na vsakoletnem pohodu na Komelj pri Pliberku in prijateljevanje obeh krajev.
Bil je prejemnik številnih priznanj. Leta 1997 je prejel zlati vojniški grb za dolgoletno delo predsednika Prostovoljnega gasilskega društva Vojnik in Krajevne organizacije ZZB NOV Vojnik.
Nagrade in priznanja (izbor):
častni član PGD Vojnik, 1998
zlati vojniški grb, 1997
Jurgec, M. 80 let Jurija Bojanoviča. Ogledalo: glasilo Občine Vojnik, 1998, št. 10, str. 5.
Jurgec, M. V spomin Juriju Bojanoviču. Ogledalo: glasilo Občine Vojnik, 2003, št. 40, str. 5–6.
Kapela edinosti kristjanov: Živ spomin sožitja in edinosti. Vojnik, 2007 (zloženka).