Anton Blažej se je rodil ob koncu 19. stol. in kot najstarejši sin prevzel kmetijo. Pridružil se je tudi prizadevanjem za priključitev Koroške h Kraljevini SHS. Volivci v volilnem okrožju Pliberg so se večinsko odločili za priključitev kraljevini SHS. Po uradni razglasitvi rezultatov so ga za oseminštirideset ur zaprli, nato pa je zaradi groženj zapustil svoj rodni kraj. Kmetijo je prepustil mlajšemu bratu in odšel na Prevalje. Sprva je služil s priložnostnimi deli na kmetijah, nato pa se je vključil v Mohorjevo družbo, ki je po plebiscitu svoj sedež v Celovcu prenesla na Prevalje. Vodstvo Mohorjeve družbe mu je omogočilo štiriletno šolanje za tiskarja, ki ga je končal na grafični šoli v Ljubljani. Na Prevaljah je spoznal svojo bodočo soprogo, Ano Kordež, ki je v Ljubljani končala šolanje za vzgojiteljico. Ko sta se poročila, sta se preselila v Celje, ker se je tja premaknil sedež Mohorjeve družbe.
Vendar pa si je Anton Blažej želel lastno tiskarno. Prodala sta hišo, aktivirala prihranke, najela kredit, kupila dva manjša in en večji tiskarski stroj. Tiskarna je z delovanjem začela na Jesenicah na Gorenjskem na današnji Ulici bratov Stražišar. Kmalu so se preselili v večje prostore, na Ulico Viktorja Kejžarja. Kupili so več novih, sodobnih strojev in ustanovili lastno knjigoveznico. Na koncu je bili v tiskarni zaposlenih petnajst ljudi. Med vojno je Anton Blažej aktivno sodeloval s partizani in odporniško gibanje oskrboval s propagandnim materialom, hkrati pa je z manjšimi stroji, črkovnim materialom in papirjem opremil dve partizanski tiskarni (Trilof in Donas). Nekaterim pesnikom in pisateljem je brezplačno založil in natisnil knjige (župniku Josipu Lavtižarju, pesniku Silvesterju Škerlu, pesniku Mihu Klinarju). Decembra 1946 je bila tiskarna podržavljena, njen lastnik je postala država. Tiskarno so kmalu preselili v Kranj, Antona Blažeja pa v tiskarni niso zaposlili. Pol leta je bil brezposeln, nato pa se je zaposlil v računovodstvu železarne.
Ves svoj prosti čas je posvetil planinarjenju. Vključil se je v Planinsko društvo Jesenice, kjer so mu kmalu zaupali gradnjo in vzdrževanje gorskih poti in planinskih postojank, ki so spadale pod njihovo okrilje. Predvsem velja omeniti, da so leta 1950 odprli novo planinsko kočo pod Špičkom, ki še danes velja za eno najbolj očarljivih planinskih postojank v Julijcih. Izvoljen je bil tudi v upravni odbor Planinske zveze Slovenije, hkrati pa je postal načelnik komisije za gradnjo gorskih poti v Sloveniji. Uspelo mu je povezati številna planinska društva in markacijske skupine. Omeniti velja odprtje jubilejne plezalne poti v severni steni Prisojnika skozi Okno ob 60-letnici Planinske zveze Slovenije. Še večji uspeh pa je predstavljalo trasiranje, markiranje in odprtje Slovenske planinske transverzale. Nekaj mesecev pred smrtjo ga je obiskala delegacija jeseniških planincev in alpinistov pod vodstvom Uroša Zupančiča. V zahvalo so mu podarili veliko oljno sliko zavetišča pod Špičkom slikarja Franceta Kreuzerja. Iz Planinske zveze Slovenije je bil izključen. Njegovi sorodniki s Koroške so namreč leta 1953 v slovenskem časopisu Naš tednik – Kronika objavili njegov daljši literarni prispevek. Prispevek z naslovom Hodil po zemlji sem naši je bil namreč objavljen v idejno-politično neustreznem časopisu.
V obdobju naslednjih petnajstih let je objavil več kot sto petdeset člankov, povesti, zgodovinskih pregledov gorništva, mladinskih zgodb ter priporočil oziroma navodil o varnosti v gorah. Večina prispevkov je bila objavljenih v Planinskem vestniku, Slovenskem poročevalcu, kasnejšem Delu, TT-ju, Pionirskem listu, v časopisih zamejskih Slovencev v Avstriji in Italiji in jeseniškem Železarju. Napisal je tudi knjigo mladinskih zgodb in jo poslal založbi Mladinska knjiga, ki pa ni nikoli izšla.
Zadnja leta življenja je preživel pri najmlajšem od petih otrok v Novi Gorici. Pokopan je na pokopališču Svete trojice v Novi Gorici.
Zapis je bil pripravljen v sodelovanju z gospodom Petrom Blažejem in na podlagi njegovega prispevka o Antonu Blažeju, objavljenega v Jeseniškem zborniku.
Blažej, P. Anton Blažej (1898-1972). Jeseniški zbornik, 2013, št. 11, str. 290-297.