BLATNIK, Vinko

Rojen je bil v družini železničarskega delavca kot najstarejši od treh otrok. Osnovno šolo je obiskoval od leta 1937 v različnih krajih (Loče pri Poljčanah, Laze pri Uršnih selih, Šmihel pri Novem mestu), med vojno, ko se je družina z Laz preselila na Lubanec, tudi partizansko šolo na osvobojenem ozemlju v Gorenjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah. Po vojni je v Novem mestu obiskoval gimnazijo, kjer je maturiral leta 1952. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, kjer se je vpisal na študij prava. V tem času je bil tudi predsednik Kluba dolenjskih študentov. Leta 1964 je v Beogradu končal visoko šolo za politične vede.

Že kot dijak se je resno ukvarjal s pisanjem. V tem oziru je nanj spodbudno vplival profesor slovenskega jezika Karel Bačer iz Novega mesta. Sprva je bil dopisnik Dolenjskega lista, kjer je novinarje nadomeščal v času dopustov. Leta 1955 je bil pobudnik in organizator Dolenjskega študenta, priloge Dolenjskega lista, okrog katere se je zbirala literarno in novinarsko navdahnjena mladina. Leta 1956 se je kot novinarski pripravnik zaposlil v redakciji Ljudske pravice (kasneje Delo), od leta 1960 je služboval pri Ljubljanskem dnevniku, kjer je bil korektor in novinar ter pisec komentarjev, v letu 1965 pa v Delavski enotnosti. Od leta 1966 je bil najprej sedem let vodja službe za informacije pri CK KPS, nazadnje pa je služboval v Marksističnem centru. Stik z dolenjskimi rojaki je ohranjal tudi po upokojitvi v podlistku Ljubljansko pismo, ki ga je vsakih štirinajst dni objavil v Dolenjskem listu.

V svojih prispevkih je Blatnik obravnaval zlasti gospodarska in aktualna politična vprašanja, nekaj njegovih razprav pa je bilo objavljenih v posebnih publikacijah. Hkrati je pisal literarne prispevke, ki jih je prav tako objavljal v časopisih in revijah. Pri tem je zanimiva njegova serija humoresk, ki so med letoma 1968 in 1984 izhajale v Delavski enotnosti pod psevdonimoma Venčeslav Bodež in Janko Špiček, v njih pa je opozarjal na nepravilnosti družbenega življenja. Leta 1987 je izšla njegova zbirka kratke proze z naslovom Visoko so zvezde. V zgodbah, ki so bile napisane v petdesetih letih dvajsetega stoletja, opisuje stiske mladega človeka, ki so posledice socialnih razmer ali vojne, dogajanje pa je vpeto v značilno dolenjsko okolje.

Njegov sin, Andrej Blatnik, je pisatelj, urednik in univerzitetni profesor.