BIZJAK, Alojz

Nižjo gimnazijo je obiskoval v Gorici v letih 1914-15, nadaljeval v Šentvidu nad Ljubljano 1917-18, nato pa je obiskoval Slovensko učiteljišče v Tolminu, maturiral pa je že v italijanskem jeziku v Vidmu leta 1925. Do leta 1926 je bil učitelj na Gočah. V šolski kroniki osnovne šole Goče je zapisano, da je imel neko nedeljo po drugi maši pred cerkvijo govor o ljubezni do materinega jezika in potem je izginil. Izvedel je, da ga bodo Italijani konfinirali, zato se je umaknil. V Firencah je študiral filozofijo in zgodovino. Po diplomi je poučeval na državnem učiteljišču v Arezzu in znanstvenem liceju v Perugii. Zaradi svoje aktivnosti na narodnopolitičnem področju (sodeloval je tudi s TIGR) je bil večkrat aretiran in tudi dobil prepoved poučevanja na vseh italijanskih srednjih šolah. Jeseni 1933 je emigriral v Jugoslavijo, nostrificiral diplomo in dobil jugoslovansko državljanstvo. Po letu dni je dobil službo v Narodnem muzeju v Ljubljani, nato pa se je preselil v Maribor in poučeval na II. deški meščanski šoli. Tu je prijateljeval s slikarjem Zoranom Mušičem, cenil je Alberta Sirka, Ivana Kosa. Začele so nastajati prve likovne kritike in članki s področja estetike in likovne umetnosti, ki jih je objavljaj v različnih publikacijah. Leta 1941 je bil skupaj z družino izseljen v Slavonsko Požego, kjer so ga ustaši prijeli in zaprli v taborišče Gračanica pri Tuzli. Kasneje so ga izpustili in uspelo mu je, da se je zaposlil kot profesor na klasični gimnaziji v Visokem pri Sarajevu in potem na državni gimnaziji in državnem učiteljišču v Sarajevu. Po osvoboditvi se je vrnil poučevat na državno gimnazijo v Maribor. Kasneje pa se je vrnil na Primorsko, v Ajdovščino, kjer je aprila 1946 prevzel organizacijsko (in tudi predavateljsko) delo na ljudski univerzi, vse do upokojitve pa je poučeval na tamkajšnji gimnaziji.