BERTONCELJ, Ivan

Rojen je bil na Dobravi nad Kropo, na domačiji z domačim imenom pr`Hrvat, v družini z devetimi otroki. Po osnovni šoli se je izučil za mizarja. Pred 2. svetovno vojno je deloval v delavskih kulturno-prosvetnih društvih in v Društvu slovenskih fantov in deklet. Igral je več inštrumentov. Pridružil se je tudi Komunistični partiji. Na Srednji Dobravi je takrat poučeval Stane Žagar, kasneje komandant Cankarjevega bataljona, s katerim sta prijateljevala in se povezala pri političnem delu. Leta 1938 je postal član Okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije na Jesenicah. Po nemški okupaciji Gorenjske, aprila 1941, je bil najprej član Vojnega komiteja jeseniškega okrožja. Organiziral je prve partizanske skupine na Jelovici. Partizansko ime je bilo njegovo domače ime Johan, včasih ga omenjajo tudi z ilegalnim imenom Jereb.

Od ustanovitve Cankarjevega bataljona dalje je bil njegov politkomisar. Deloval je tudi v Selški četi in Kokrškem odredu. Udeležen je bil v bojih na Jelovici, v Selški dolini, Poljanski dolini in v dražgoški bitki. Maja leta 1942, še pred formiranjem, je bil imenovan za komisarja Kokrškega odreda. Istega leta je poslal na Koroško prvo partizansko patruljo. Na Koroškem je sodeloval s Karlom Prušnikom Gašperjem. Tega leta so ga, kot je sam zapisal, »poslali na teren« in ga z direktivo obvestili, da je član OK KPS Kranj, potem pa ga niso nikoli vabili na seje, čeprav je zahteval. Zato je imel, kar je večkrat zapisal, kot terenec veliko težav. V letih 1942 in 1943 je na Gorenjske m ustanavljal partijske organizacije in organizacije OF. V okrožju Beljak je bil sekretar Komunistične partije in OF. Bil je tudi član oblastnega komiteja Komunistične partije na avstrijskem Koroškem. Na Koroškem je deloval do oktobra 1945, tudi po zasedbi s strani angleških zavezniških sil. V partizanih je dobil čin častnik. Bil je nosilec Partizanske spomenice 1941. Po vojni se je poročil in za kratek čas preselil v Domžale na ženin dom. Ker je dobil službo na CK Zveze komunistov Jugoslavije, se je z družino, medtem se mu je rodila hči, za štiri leta preselil v Beograd. Tam je leta 1951 končal tudi Višjo politično šolo, žena pa je imela, kljub drugačni volji, tako kot druge soproge članov zveznega CK, »uradne« naloge. Med drugim so pripravljale dvorane za partijska srečanja, tudi za sojenje Draži Mihajloviću, in zakuske za sprejeme. Po vrnitvi iz Srbije in razvezi, »ker ga je žena Johana ovirala pri političnem delu«, se je znova poročil in preselil v Kranj. Iz obeh zakonov ima dve hčeri in sina. Po vrnitvi v Kranj je bil nekaj let direktor Gorenjskega muzeja. Politično je deloval kot sekretar Občinskega komiteja ZK Jesenice in kot predsednik občinskega komiteja v Radovljici.

Pisal in objavljal spomine na partizanske boje. V nekaterih je kritičen do šibkega partijskega vodenja, zaradi katerega je bila partizanska vojska slabo organizirana, nižji pa so bili tudi partizanski vojaški uspehi.  Leta 1961 je vodil je gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini, ki je posvečen spominu na ustanovitev Cankarjevega bataljona. V steno doma je vzidana spominska plošča z njegovim imenom Po njem se je leta 1976 preimenoval del ulice Moša Pijade, ki spada v krajevno skupnost Vodovodni stolp v mestni občini Kranj.

Vir: zapis Vande Rebolj, Kamnik, november 2011