BERNIK, Pavel

Pavel Bernik se je rodil kot četrti otrok enajstčlanske družine. Kot otrok se je šolal v uršulinskem samostanu, kjer so zelo podpirali misijone. Klasično gimnazijo je končal pri salezijancih na Rakovniku pri Ljubljani. Med njegovimi profesorji so bili Ivan Pregelj in Anton Sovre. Med salezijanci je prebiral revije Katoliški misijon, Salezijanski vestnik, Glasnik Srca Jezusovega (Bengalski misijon), Zamorski otrok.

Za njegovo odločitev, da postane misijonar, je bilo odločilno branje pisem Karla Mlekuža, misijonarja v Šilongu pod Himalajo. Leta 1934 je prvič odpotoval v Indijo, kjer je dokončal višje razrede gimnazije ter bil posvečen v mašnika. Poleg teologije je končal tudi študij filozofije. 32 let je deloval predvsem v vzgojnih zavodih kot vzgojitelj in profesor klasičnih jezikov, filozofije in teologije za mlade redovnike. S svojim vzgojno-izobraževalnim delom je oblikoval nad sto duhovnikov, ki so danes temelj indijske Cerkve. Štirje indijski škofje in trije provinciali so bili njegovi gojenci.

Med drugo svetovno vojno so angleške oblasti večino duhovnikov zaprle v taborišča ali izgnale. Ker je Bernik prebival v Indiji že pred sprejetjem nove ustave, je že pred indijsko osvoboditvijo izpod angleške oblasti in proglasitvi republike dobil indijsko državljanstvo. Zahvaljujoč temu je lahko nemoteno opravljal svoje misijonarsko delo po vseh indijskih državah, v katerih je bilo domačinom, priseljencem in tujcem gibanje prepovedano ali omejeno. Kasnejša indijska oblast je tujim misijonarjem prepovedala vstop v državo in več območij razglasila za zaščitena. Na začetku petdesetih let je postal predstojnik bogoslovnega semenišča v Tirupatturju in nato v Shillongu, poučeval je klasične jezike in teologijo. Leta 1964 je prišel v Nagaland, kjer je zelo primanjkovalo duhovnikov in redovnikov. Domačini so bili mongolskega porekla in povečini lovci na človeške glave. Ob njegovem prihodu je bilo tam samo pet redovnic in trije duhovniki. V 15 letih njegovega bivanja v tem kraju je v Nagalandu nastala škofija, duhovnikov je bilo 65, redovnic 176, število vernikov pa se iz 1.500 dvignilo na 27.500, misijonarji so jim prinesli znanje, sporočila evangelija in obogateli njihov duhovni svet. Na ta kraj je bil Bernik najbolj navezan, čeprav je misijonaril tudi v Shillongu na Khasijskih hribih.

V osemdesetih se je ponovno vrnil v Nagaland. V Indiji je preživel skoraj 66 let. Za njegovo nesebično delo Kristusovega učenca in odličnega predstavnika evropske kulture se mu je Indija zahvalila na razne načine. Skupščina občine Škofja Loka je Berniku 13. novembra 1993 za njegov zlatomašni jubilej v znak priznanja in hvaležnosti podelila naslov častni občan občine Škofja Loka. Bernika so označili za našega odličnega ambasadorja v daljni Indiji, ki je z iskreno predanostjo in ljubeznijo dolga leta opravljal svoj misijon. O tem priča tudi sam Bernik v pismu svoji materi: »… izsanjal sem mladostne želje, porojene v rodni Škofji Loki.«