BENCE, Lajos

Odraščal je v rojstni vasi, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji tehnični šoli v Lendavi, kjer se je, po lastnih besedah, postopoma začel privajati slovenščini. Njegov prvi jezik pa je vseskozi ostal madžarščina. Madžarščino in primerjalno književnost je nato študiral najprej v Debrecenu ter študij po prvem letniku nadaljeval v Budimpešti, kjer je leta 1981 diplomiral na univerzi ELTE. Ko se je vrnil v Jugoslavijo, se je moral zaradi pridobljene izobrazbe in štipendije, ki jo je prejemal med študijem, zaposliti kot profesor madžarščine na srednji šoli v Lendavi, kjer je bil ravno tisto leto uveden dvojezični pouk. Sam si je sicer želel, da bi se kot novinar zaposlil pri prekmurskem madžarskem časopisu Népújság. Želja se mu je izpolnila šele več let kasneje.
Leta 1989 ga je takratni profesor na Pedagoški fakulteti v Mariboru  Jozef Varga, ki je že bil  njegov profesor madžarščine v srednji šoli, nagovoril, da je prevzel asistentsko mesto na katedri za madžarski jezik. Ob tem je seveda moral nadgraditi tudi študij. Leta 1994 je na univerzi ELTE doktoriral iz madžarščine, s čimer je bil na mariborski fakulteti imenovan za docenta. Po nekaj letih univerzitetne profesure pa se je odločil za novinarski poklic. Vrnil se je v Lendavo in v regionalnem studiu postal urednik manjšinskih programov RTV Slovenija. Njegovo naslednje delovno mesto je bilo uredništvo tednika Népújság, pri katerem je bil štirinajst let glavni in odgovorni urednik, ter do upokojitve leta 2020 tudi novinar.
Lajos Bence se je v svojem raziskovalnem delu, zlasti v diplomski nalogi in doktorski disertaciji, ukvarjal predvsem z vplivom pisane besede na obstoj manjšine. Teoretično znanje  ter proučevanje madžarskega jezika in književnosti je prenesel še v lastno pisanje. Sestavil je mali leksikon prekmurske madžarske književnosti od druge polovice 16. stoletja do danes. Sam je do zdaj napisal sedem pesniških zbirk v madžarščini. Njegove pesmi v slovenskem prevodu so bile uvrščene v dve antologiji z naslovom Összhang/Sozvočje. Pri Pomurski založbi sta izšli leta 1981 in 1989. Leta 2021 je izdal zbirko kratke proze, ki je prav tako prevedena v slovenščino. V zgodbah pod naslovom Furijasta generacija humorno obuja dogodke, ki jih je v domačem okolju doživljal sam ali skupaj s svojo generacijo. Piše tudi spremne študije k leposlovju madžarskih avtorjev ter  strokovne članke o književnosti.
Čeprav so ga slovenski avtorji nagovarjali, da bi skušal pisati tudi v slovenščini, sam meni, da se lahko zares umetniško izraža le v svojem maternem jeziku.
Za svoje ustvarjanje je prejel več vidnih madžarskih odlikovanj. Živi v Lendavi, kjer ustvarja pod okriljem Zavoda za kulturo madžarske narodnosti (ZKMN).