BENCE, Filip

Filipu Bencetu so bile gore zapisane že ob rojstvu. Z mamo sta živela v Dolini nad Tržičem in že kot majhen deček je z njo pasel živino po planinah Pungrat, Tegošče, Dolga njiva in Brsnina. Kot 17-letnika so ga bratje Rožič navdušili za alpinizem, zato se je leta 1968 pridružil članom Alpinističnega odseka Tržič. Najbližji mu je bil Storžič, na vrhu mu je bilo dano stati več kot 676-krat. Tam je odkril in poimenoval tudi plezalno pot – Kramarjeva smer, ki jo je preplezal več kot tisočkrat.
Odprave v tujino: leta 1975 je s Kranjčani odšel na pettisočak Elbrus, dve leti kasneje pod Gašerbrum, leta 1979 pa je stal na temenu 6974 metrov visokega Pika revolucije v Pamirju.
Leta 1989 se je vzpel na vrh svojega prvega osemtisočaka na Šiša Pangmo (8046 m), med to odpravo pa je je skupaj še z dvema Slovencema preplezal še neosvojeni sedemtisočak Nianang Ri.
Sodeloval je tudi na odpravah na Yong Sang, Lhotse Shar, Hidden Peak in Anapurno. Na odpravah Lhotse, Jalung Kang in K2 pa je dosegel 8200 metrov višine, čeprav vrhov ni osvojil.
Poleg sodelovanja na odpravah je bil Filip tudi odličen solist. Preplezal je več kot 4440 smeri, ki so bile daljše od 100 metrov, ima tudi več kot 177 prvenstvenih smeri, več kot 50 samo v Storžiču, Begunjščici, Triglavu in Belopeškem vencu. V tujini izstopajo ozebnik v Druju in solo ponovitve v stenah nad Chamonixom v začetku osemdesetih let. Medijsko najbolj izstopajo ponovitve treh zadnjih problemov Alp v stenah Grandes Jorasses, Matterhorna in Eigerja, ki jih je opravil kot drugi v nekdanji Jugoslaviji, na njegovo veselje vedno kot prvi v navezi.
Bil je član Gorske reševalne službe Tržič in inštruktor in mentor več generacijam tržiških alpinistov. Po tragediji na Okrešlju (1997) je vrnil značko reševalca-letalca, ki jo je nosil več kot 15 let. Rad je tudi fotografiral in marsikatera slovenska alpinistična knjiga je opremljena z njegovimi fotografijami.
3. aprila 2009 se je zjutraj odpravil na Storžič, tisti domači Storžič, ki ga je leta 1996 po več kot tridesetmetrskem padcu ohranil pri življenju, a mu dal lekcijo o tanki meji med tu in onstran. Tisti dan ni imel take sreče. Na Kramarjevi smeri ga je pod seboj pokopal plaz novozapadlega snega. Kot je zapisal Iztok Tomazin, zdravnik, gorski reševalec in dolgoletni Filipov prijatelj: »Njegovi angeli varuhi, prekaljeni, mogoče tudi izčrpani v desetletjih zahtevnih, nevarnih vzponov in sestopov, so danes zatajili. Ali pa je preprosto prišel čas za druge, drugačne višave in globine …«