BAVDAŽ, Jurij

Bil je eden najvidnejših predstavnikov idrijskega povojnega dogajanja in med pomembnejšimi snovalci idrijskega kulturnega, družbenega in javnega življenja druge polovice dvajsetega stoletja.
Odraščal je v Kanalu v času, ko je bila Primorska uničena zaradi soške fronte in pripadala Kraljevini Italiji, v kateri se je v tem obdobju močno razraščal fašizem, ki je raznarodovalno in agresivno pritiskal na Slovence. Tako se je že v vrtcu, nato v osnovni šoli in kasneje v klasični gimnaziji v Gorici (Liceo classico di Gorizia) narodnostno in nazorsko kalil v zavednega Slovenca, socialista in demokrata. Po razpadu italijanske kraljevine in delitve Primorske na cono A in B je leta 1948 maturiral na novoustanovljeni slovenski realni gimnaziji Šempeter– Nova Gorica. To je bila zanj prva šola, kjer je pouk potekal v slovenskem jeziku in po slovenskem učnem programu. Po maturi je najprej opravil vojaško obveznost v JLA, nato so ga razporedili na učiteljišče v Tolmin, kjer je poučeval predvojaško vzgojo. Leta 1952 je prejel štipendijo tolminskega okraja za vpis na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani (kasneje Pedagoška akademija), ki je usposabljala predmetne učitelje za poučevanje na takratnih nižjih gimnazijah. Študiral je zgodovino in zemljepis in bil že pred koncem študija, leta 1955, poslan kot učitelj na nižjo gimnazijo v Idrijo. Diplomiral je ob delu leta 1958. Že v tem obdobju je sodeloval pri organiziranju kulturnega in političnega življenja v Idriji in kot sodelavec Idrijskih razgledov raziskoval idrijsko preteklost. V povezavi s tem je od leta 1960 do 1965 delal na Inštitutu za delavsko gibanje v Ljubljani. Po vrnitvi v Idrijo je bil najprej tajnik ZKDS (Zveze kulturnih društev Slovenije) in referent za šolstvo. Ko se je pri terenskem delu ponesrečil takratni zelo zaslužni direktor Mestnega muzeja Idrija Srečko Logar, ga je najprej nadomeščal in ga po upokojitvi leta 1968 tudi zamenjal na mestu ravnatelja.
Muzej je prevzel v času, ko se je v grajski stavbi (danes sedežu muzeja za Idrijsko in Cerkljansko), kamor se je muzej preselil iz rudniškega magazina, pojavila lesna goba. Zaradi pritiska Smukovega griča se je pričela rušiti kamšt. S skopimi sredstvi, s katerimi je muzej razpolagal, je bilo potrebno obdržati in vzdrževati še klavže, partizansko bolnico Franja in Tiskarno Slovenija. S pomočjo strokovnjakov z različnih področij, ki so v duhu tedanjega časa večinoma sodelovali brezplačno, je z občutkom, strokovno in kakovostno reševal idrijsko dediščino. V času, ko je vodil muzej, ni dopustil, da bi kak objekt idrijske zgodovinske dediščine propadel. Pri tem so mu v okviru svojih možnosti stali ob strani muzejski svet in lokalno gospodarstvo, predvsem Rudnik živega srebra Idrija.

V njegovem času so se oblikovale in postavile nekatere stalne muzejske zbirke. Kot prva je sredi sedemdesetih let v sodelovanju z Etnografskim muzejem v Ljubljani nastala razstava o čipkarstvu, s katero je bila prvič dokumentirana celotna zgodovina. Prva postavitev razstave, naslovljene Klekljana idrijska čipka, je bila leta 1970 v Ljubljani, od koder se je preselila v Idrijo. Tej je leta 1971 sledilo odprtje stalne razstave Bevkova spominska soba, leta 1978 stalna razstava o delovanju Slovenske vojaške partizanske bolnišnice Pavla, odprt je bil muzejski oddelek v Cerknem, stalna razstava Partizanska saniteta v Sloveniji leta 1978 in Razvoj tovarne ETA 1982. leta v cerkljanskem muzeju. V 70. in 80. letih 20. stoletja je muzej prevzel v upravljanje nekatere osebne zbirke idrijsko-cerkljanskih rojakov, med katerimi so najpomembnejša Bevkova, Beblerjeva ter zbirka rimske galeristke in idrijske rojakinje Valentine Orsini Mazza.

Prizadeval si je za ohranitev in oživitev klekljarske tradicije. Kot proučevalec idrijske čipke je aktivno sodeloval pri organizaciji čipkarskih festivalov in bil prepoznaven po svojih ob-festivalskih strokovnih predavanjih. Čipko je predstavljal doma in v tujini, predvsem Furlaniji in Benečiji v Italiji, kamor je pogosto vodil različne občinske delegacije in navezoval pomembne evropske stike. Idrijo je povezal s hrvaškim čipkarskim festivalskim mestom Lepoglava.

Na pobudo akademskega slikarja, Idrijčana Ivana Seljaka – Čopiča, je leta 1969 začel z organizacijo odmevnih mednarodnih likovnih kolonij, na katerih so sodelovali priznani domači in tuji likovni umetniki. Razstavljali so v Galeriji Idrija (urejeni po zamisli arhitektke Eli Likar) v rudniškem magazinu, ki so jo prav v ta namen odprli leta 1969. Začela se je bogata galerijska dejavnost. Najodmevnejša je bila retrospektivna razstava del Avgusta Černigoja (1978), s katero je bilo prvič predstavljeno slovensko konstruktivistično gibanje v slikarstvu. Razstava je nato gostovala v vseh glavnih muzejih moderne umetnosti v tedanji državi Jugoslaviji ter Trstu. Muzej je z galerijo upravljal do leta 2003, ko jo je prevzela Mestna knjižnica.
V času njegovega direktorovanja se je Mestni muzej začel ukvarjati z založništvom. V tem okviru je delovala tudi tiskarna, predvsem za potrebe tiskanja Idrijskih razgledov in galerijske dejavnosti. Leta 1983 je muzej pod njegovim vodstvom izdal in založil izčrpno dokumentarno knjigo Partizanska bolnišnica Franja.

Leta 1970 je pomembno vplival na razrešitev vprašanja idrijskega krajevnega grba, ko je za pomoč zaprosil prof. Ferdinanda Tancika.

Med pomembnejše dosežke v njegovi karieri spada še ureditev Divjega jezera v muzej v naravi. To je bilo na pobudo Prirodoslovnega društva v Ljubljani leta 1972 razglašeno za prvi takšen muzej na Slovenskem.

Od leta 1969 do leta 1977 je deloval kot glavni in odgovorni urednik, od leta1978 do leta 1983 kot odgovorni urednik, od leta 1983 do leta 1990 pa kot član uredniškega odbora Idrijskih razgledov, domoznanske revije, ki jo izdaja idrijski mestni muzej in se ponaša s tradicijo najdaljšega izhajanja med primorskimi revijami. Napisal je vrsto prispevkov iz zgodovinske in ekonomske preteklosti Idrije. Upokojil se je leta 1987, dve leti prej je Mestni muzej odkupil še Rudarsko hišo v Idriji ter v upravljanje sprejel Bevkovo rojstno hišo v Zakojci.

V času političnih sprememb v 90. letih je že upokojen aktivno vstopil v politiko in leta 1990 ustanovil delavsko politično društvo Naprej, ki je temeljilo na posodobljeni tradiciji nekdanjih idrijskih socialdemokratov pod staro Avstrijo. Leta 1991 se je društvo preoblikovalo v Delavsko stranko Naprej in z njo se je predstavil na prvih demokratičnih volitvah. Stranka se je leta 1995 pridružila Miklavčičevi Krščansko socialni uniji. Na volitve leta 2000 pa se je podal v sklopu stranke Desus.