Tone Batagelj je obiskoval osnovno šolo v rojstnih Šturjah (danes del Ajdovščine). Učitelj, mladinski pesnik Andrej Perne, mu je vzbudil zanimanje za poezijo in naravo. Pregovoril je starše, da so nadarjenega in vedoželjnega sina poslali v Gorico na Alojzijevišče. Zaradi konflikta s katehetom je šolanje nadaljeval v Ljubljani in leta 1914 maturiral. Že v Gorici je bil član ilegalne dijaške organizacije Preporod. Prijateljeval in sodeloval je z Dolfom Ivančičem, Francetom Bevkom, Venom Pilonom. Sodeloval je tudi z Otonom Župančičem in objavljal v Slovanu. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican, na ruski fronti je prebegnil, za kar ga je avstrijsko vrhovno sodišče obsodilo na smrt. Pridružil se je jugoslovanski dobrovoljski diviziji in šel na solunsko fronto. Po vojni je v Zagrebu diplomiral na pravni fakulteti. Služboval je po raznih krajih (Jesenice, Ljubljana, Sarajevo, Novi Sad, Beograd). Kot načelnik obmejnega komisariata na Jesenicah je lahko veliko pomagal članom organizacije TIGR pri prenosu ilegalnega materiala preko državne meje v Italijo, pri izdaji prepustnic in podobno. Zaradi svojega sodelovanja s tigrovci je bil na 1. tržaškem procesu septembra 1930 v odsotnosti obsojen. Kasneje je bil vodja Urada jugoslovanske protiobveščevalne službe v Beogradu..
V začetku druge svetovne vojne je bil aprila 1941 mobiliziran, a so ga že po dveh tednih zajeli ustaši in izročili Nemcem, ki so ga poslali v delovna taborišča. Po končani vojni se je avgusta 1945 vrnil domov. Zaradi težkega zdravstvenega stanja je zaprosil za upokojitev. Še nekaj časa je živel in delal v Beogradu in Izoli. Po upokojitvi pa se je z družino preselil v Matulje, kasneje v Volosko (del Opatije). V Opatiji je ustanovil mestno knjižnico in se v glavnem ukvarjal s pisanjem. Ohranil je prijateljske stike s Francetom Bevkom, Alojzom Gradnikom, Angelom Cerkvenikom, Stanetom Kosovelom, Danilom Lokarjem.
Prve njegove objavljene pesmi in črtice zasledimo že leta 1910 v Angelčku, Domačem prijatelju, Zori in listu Mentor, na Župančičevo pobudo tudi v Slovanu. Dva zvezka pesmi iz ruskega ujetništva sta se izgubila, med obema vojnama je objavljal v Ljubljanskem zvonu, Mladiki, Novem rodu, Jadranskem almanahu, Ženskem svetu, Našem rodu, po drugi pa v Razgledih, Cicibanu, Tovarišu. Njegove pesmi so predvsem povezane z ljubezensko tematiko, druge spet je napisal z mislijo na domače kraje. Pisal in objavljal je tudi krajšo prozo, najraje basni.
Do leta je 1914 je objavljal pod psevdonimom Fedja Dimitrijev in R. Bratina, tudi skrajšano A.B. Po prvi vojni pa pod Anton Batagelj ali Tone Batagelj, po drugi vojni pa samo pod Tone Batagelj. V omembah njegovih prijateljev pa ga zasledimo kot Nino Batagelj.
Primorski slovenski biografski leksikon. Snopič 2. Gorica, 1975, str 45
Brecelj, Marijan: Primorski pesnik T. Batagelj je premalo znan naši javnosti. Primorski dnevnik, let, 36, št. 40 (17.2.1980), str. 5, št. 46 (24.2.1980), str. 5.
Kranjc, Marijan F.: Legendarni slovenski obveščevalci. Maribor, 2011, str. 70-71.
Gradnik, Alojz: Zbrana dela 5. Ljubljana, 2008, str. 514; 577