BAJLEC, Franc

Po osnovni šoli je najprej končal dva razreda gimnazije v Veržeju pri salezijancih, potem pa šolanje nadaljeval v Šentvidu pri Ljubljani. Po opravljeni maturi leta 1923 se je vpisal na ljubljansko univerzo, na študij arhitekture pri prof. Jožetu Plečniku. Vendar se je kasneje odločil za pravo. Študij je dokončal v Zagrebu.

V tistem času je bogojinski župnik Ivan Baša načrtoval gradnjo nove cerkvene stavbe, saj je bila stara že močno dotrajana in premajhna za tako številčno župnijo, kot je bila bogojinska. Delo arhitekta Plečnika je bilo Baši že znano, zato je naprosil Bajleca, naj stopi v stik z njim in zanj posreduje. Med Bajlecom, župnikom in arhitektom so se kmalu stkale vezi. Plečnik je pristal na sodelovanje in za novo cerkev izrisal načrte. Cerkev je bila dograjena leta 1927.

Kot izobraženec se je Bajlec intenzivno vključeval v politiko. Med drugim je bil banski svetnik in član prekmurskega akademskega društva Zavednost. Veliko je naredil predvsem na področju izobraževanja, saj je bil pobudnik in eden najglasnejših zagovornikov ustanovitve popolne gimnazije v Murski Soboti. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju vaških posojilnic in hranilnic v Prekmurju. Bil je član predvojne Slovenske ljudske stranke in jugoslovanske stranke JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice). Nekaj časa je bil urednik najpomembnejšega predvojnega prekmurskega tednika Novine, v katerem je občasno objavljal tudi svoje prispevke.

Med drugo svetovno vojno je bil edini organizator domobranstva v Prekmurju. Njegov poskus množičnega novačenja mladih Prekmurcev v domobransko vojsko pa ni uspel, ker ni dobil zadostne podpore s strani domače, narodnozavedne, prekmurske duhovščine. Prikrito je sodeloval tudi z madžarskimi oblastmi  in vzpostavljal vezi s Hortyjevim režimom ter delom slovenskega domobranstva v Ljubljani, ki sta mu načelovala lazarist in vojni kurat dr. Ignacij Lenček in inž. Franc Sodja. Imel je velikopotezno idejo, da bi na Madžarskem, nekaj deset kilometrov severno od slovenske meje, zgradili letališče, kjer bi pristajala tuja zavezniška letala. Vendar do tega ni prišlo.

Ob koncu vojne je bil zaradi svoje politične usmeritve prisiljen pobegniti. Preko Avstrije in Italije se je skupaj z drugimi slovenskimi begunci izselil v Argentino. V odsotnosti mu je bila s strani slovenske komunistične partije izrečena obsodba. V Argentini je sprva delal kot uradnik na Uradu za socialno delo, kasneje pa je bil, da je lahko preživljal svojo družino, prisiljen odpreti zasebno podjetje za izdelavo rokavic.

Tako v domovini kot tudi po vojni v Argentini je bil aktiven na več področjih. Leta 1928 je objavil zanimiv članek v Kalendarju Srca Jezušovega Mi zidamo Bogi na čast, v katerem opisuje dogodke ob gradnji Plečnikove cerkve v Bogojini. Leta 2003 so bili v izseljenski reviji Meddobje objavljeni njegovi spomini pod naslovom Invazija preko našega ozemlja. V Argentini je veliko sodeloval z dr. Ignacijem Lenčkom, predvsem na kulturnem in političnem področju. Bil je eden od sodelavcev pri ustanovitvi Baragove tiskarne. Poleg tega je urejal ter tiskal svojo konservativno in radikalno politično revijo Tabor.

Franc Bajlec je bil bližnji sorodnik škofa dr. Jožefa Smeja, prav tako pa je bil sorodstveno (preko bližnjih sorodnikov oz. potomcev) povezan s sedanjim papežem Frančiškom.