AŽMAN, Ciril

V Ljubljani, kjer je bil gojenec Alojzijevišča, je obiskoval gimnazijo in jo leta 1902 zaključil z maturo. Oktobra 1902 je bil sprejet v škofijsko bogoslovje v Ljubljani, a je še isto leto šel študirat na papeško univerzo Gregoriana v Rim. Leta 1905 je dosegel doktorat iz filozofije, leta 1909 pa iz teologije. Po vrnitvi v domovino je leta 1909 opravil izpit za srednješolskega učitelja in postal profesor verouka na gimnaziji v Novem mestu. To službo je opravljal do upokojitve leta 1942. Poleg katoliškega verouka je občasno poučeval izbirni predmet italijanščino in med prvo svetovno vojno tudi slovenščino. Po končani vojni je sodeloval pri preoblikovanju klasične gimnazije v Novem mestu v realno.

V Novem mestu si je poleg učiteljskega dela na gimnaziji prizadeval za izboljšanje življenja dijakov in večje možnosti izobraževanja. Na njegovo pobudo je nastala ustanova »dijaškega ognjišča za pomoč dijakom«, ki je delovala od 1930 do 1944 in je mnogim dijakom pomagala, da so vsaj enkrat na dan dobili topli obrok. Bil je voditelj s šolskim letom 1918/19 obnovljenega Dijaškega podpornega društva, ki se je preimenovalo v Podporno društvo za učence na državni gimnaziji v Novem mestu. Ves čas je bil tudi pokrovitelj leta 1923 na novomeški gimnaziji ustanovljene krščansko usmerjene in na tradicionalnih vrednotah utemeljene Srednješolske organizacije dijakov, ki se je kasneje preimenovala v dijaško organizacijo Vesna; ta je do 1939 občasno izdajala literarni list z istim imenom. Kot šolnik in voditelj dijaških organizacij je bil podpornik vrste dejavnosti v prid dijakom in študentom ter raznih oblik dobrodelnosti za vojne sirote. V spominu dijakov je ostal zapisan kot zagovornik reda in kot vsesplošno razgledan veroučitelj.

Leta 1909 je bil imenovan za predsednika Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov v Novem mestu. V društvu je bil gonilna sila: poučeval je jezike, organiziral razne oblike izobraževanja, režiral gledališke predstave in druge prireditve, organiziral izlete in skrbel za urejeno poslovanje Rokodelskega doma v Novem mestu. V letu 1937 je pripravil slovesno praznovanje 50-letnice društva, ki je bilo na Slovenskem med najaktivnejšimi. V času med obema vojnama je od blizu spremljal arheološka izkopavanja na Kapiteljski njivi v Novem mestu in o odkritjih seznanjal vodstvo Narodnega muzeja v Ljubljani. Bil je vključen v izhajanja časnika Dolenjske novice, kjer je med letoma 1914 in 1915 opravljal naloge odgovornega urednika.

Leta 1934 je bil imenovan za papeškega tajnega komornika monsignorja in bil odlikovan z redom sv. Save V. stopnje. Leta 1943 se je upokojil in se preselil v Ljubljano. V Novem mestu je  kot podobar deloval tudi njegov brat Jakob Ažman (29. 9. 1879, Sv. Jurij pod Kumom – 3. 1. 1947, Kandija pri Novem mestu), pokopan na šmihelskem pokopališču v Novem mestu.