ARKO, Albin

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Kot vojak je nato služboval pri kranjskem 17. pehotnem polku in se tako udeležil znamenite bitke pri Custozzi leta 1866, ki je potekala med vojsko Avstrijskega cesarstva in vojsko Kraljevine Italije.

Potem se je posvetil časnikarstvu. Pravnik, politik in pisatelj Valentin Zarnik, ki je bil pri Slovenskem narodu pisec feljtonov, ga je leta 1870 seznanil z urednikom Antonom Tomšičem, prvim poklicnim časnikarjem. Od leta 1870 do svoje smrti je Arko za list pisal domače novice, pretežno le za neznatno plačilo ali celo zastonj. Poznan je bil kot odličen reporter. Ker je poročal tudi o novicah nemške družbe pri nas, je kot vir služil vladnemu časniku Laibacher Zeitung in glasilu nemške ustavne stranke Laibacher Tagblatt. Pri Slovenskem narodu je kasneje sodeloval z urednikom Josipom Jurčičem, nekdanjim sošolcem. Objavljal je tudi v drugih časopisih, na primer v Ljubljanskem zvonu.

Bil je eden od pobudnikov delavskega gibanja, ki se je začelo pri nas pojavljati v sedemdesetih letih 19. stoletja. Pri tem je poudarjal slovensko-slovansko narodnost, v tem oziru pa je nanj vplival pisatelj Fran Levstik. Leta 1871 je bil izvoljen za predsednika delavsko izobraževalnega društva, a je zaradi razprtij kmalu izstopil in leta 1872 postal predsednik delavsko bolniškega in invalidskega društva, je bilo ustanovljeno po načelu samopomoči.

Zanimal se je za upodabljajočo umetnost in leta 1875 v nemščini napisal črtico o slikarju Antonu Karingerju. Istega leta je izdal še knjižico z naslovom Tristoletnica tiskarstva v Ljubljani.