AMBROŽIČ, Vinko (Cena)

Rodil se je v Tancarjevi hiši na Jesenicah. Ob materi samohranilki Tereziji Ambrožič, Ruardovi služkinji in delavki v železarni na plavžu, je zrastel v človeka, ki je s svojim delom vsa leta soustvarjal bogato dediščino ter osnovo današnjega kulturnega in telesnovzgojnega delovanja na Jesenicah. Že kot trinajstletni deček je začel z delom v tovarni (žičarni). Leta 1900 je postal zborovodja mešanega pevskega zbora Golica na Jesenicah. Štiri leta pozneje, leta 1904, je bil med ustanovitelji telesno-vzgojnega društva na Jesenicah, ki je dobilo tudi svoj pevski in dramski odsek. Deloval je kot odbornik, vaditelj, telovadec in pevec. Leta 1910 je delo nadaljeval kot pevovodja, režiser in odbornik pri prvem izobraževalnem društvu Sava. Po prenehanju delovanja Save sta se s Tonetom Žagarjem leta 1924 lotila ustanovitve Svobode na Javorniku, Cene Ambrožič je pomagal ustanoviti tudi Delavsko prosvetno društvo Vintgar na Blejski Dobravi. Vodil je pevski zbor v Zasipu in z združenimi zbori so potem nastopali po celi Gorenjski. Vse svoje življenje je posvetil borbi za kulturni napredek delavstva. V času NOB je materialno pomagal partizanom. Takoj po osvoboditvi se je kljub starosti s podvojeno silo lotil dela na kulturno prosvetnem področju kot pevovodja. Prevzel je pevski zbor kovinarjev na Javorniku in pevski zbor v Zasipu. Zadnja leta svojega življenja je svoje izkušnje prenašal le še na pevski zbor javorniškega Društva upokojencev ter pevski zbor v Planini pod Golico. V okviru javorniškega društva upokojencev je deloval tudi oktet. Med obema vojnama je za zbore napisal več pesmi, med najbolj znanimi sta Ob proletarskem grobu in Rdeča zastava. Obe pesmi so prepevali delavski pevski zbori. Poleg glasbene dejavnosti velja omeniti, da je bil skoraj petdeset let zaposlen v Železarni in si ustvaril družino. Poročil se je s koroško Slovenko, s katero sta imela pet otrok (štiri hčere, en sin).