AMBROŽIČ, Frančiška

Frančiška Ambrožič je bila rojena v Bohinjski Bistrici. Življenjska pot jo je preko Žirovnice pripeljala do Jesenic. Rodila je enajst otrok, devet jih je preživelo. Mož se je ob koncu prve svetovne vojne bolan vrnil iz ruskega ujetništva in umrl leta 1939. Bili so tipična delavska družina. Kljub številni družini je za preživetje delala tudi ona. Na Hrušici so zgradili hišo, kjer jih je ujela druga svetovna vojna. Pred začetkom druge svetovne vojne, ki se je v Sloveniji začela aprila 1941, so se, kot večina Hrušičanov, priključili splošnemu protestu proti priključitvi Nemčiji. Ob nemški okupaciji so bili njeni sinovi aktivni v uporniških aktivnostih. Pripravljali so se tudi na odhod v partizane. Gestapo je dobil namig o njihovi nameri. 17. junija 1942 je bila zato Frančiška Ambrožič odpeljana na zaslišanje v Begunje. 17. julija 1942 so Hrušico obkolile nemške enote, vaščani so bili izdani. Razdelili so jih po skupinah: ženske, moški in otroci. Nekatere so izpustili domov. Med tistimi, ki so ostali, so moške odpeljali v Begunje, ženske z otroki pa v Šentvid. Vsi Ambrožičevi so bili odpeljani v zapore. 27. julija 1942 so štiri sinove Frančiške Ambrožič (Ivan, Franc, Ernest, Tine) ustrelili kot talce na Belem polju pri Hrušici. Nemci so takrat ustrelili 45 talcev, 35 je bilo domačinov s Hrušice. Spomenik na Belem polju je delo akademskega kiparja Slavka Pengova, verze pa je prispeval pesnik in pisatelj Miha Klinar.

Nemci so zaprte začeli pošiljati v različne kraje v rajhu. Frančiška Ambrožič je bila s snaho in hčerko novembra 1942 odpeljana v Ravensbrück. Tam so morale najstarejše žene na bloku ves dan plesti nogavice za vojake. Februarja 1944 pa so nekaj več kot štiristo taboriščnic prepeljali v uničevalno taborišče Majdanek na Poljskem. Med njimi je bilo petnajst Slovenk. Vodstvo taborišča je Slovenke premestilo Lubin, nato pa v Auswitz. V Auswitzu je bila Frančiška Ambrožič od aprila 1944 do januarja 1945. Bila je ena redkih starejših, ki so preživele. Januarja 1945 je bilo taborišče v Auswitzu razpuščeno. Prepeljali so jih nazaj v Ravensbrück in nato v Ukemark. Februarja 1945 je z zadnjo skupino prišla v ograjen blok, od koder je bila odpeljana v novo taborišče, kjer sta bili tudi snaha Viktorija in hčerka Matilda. Frančiška Ambrožič je tam šivala manjše kože za kožuhe. V taboriščih so slabotne in starejše izbirali za krematorij. Frančiška Ambrožič se je krematorijem kljub vsemu uspešno izognila. V Ukemarku tudi zaradi snahe Viktorije in hčerke Matilde, ki sta kar nekajkrat ukanili vodstvo taborišča. Ob praznjenju taborišča so zadnje odšle Slovenke in sicer 28. aprila 1945 ponoči. Naslednji večer so pobegnile v gozd, kjer so počakale ruske vojake. Ko so prišle do železniške postaje, kjer je bilo zbirno taborišče, Frančiška Ambrožič ni zmogla na tovorni vlak. Tam so namreč skrbeli tudi za transporte. S snaho Viktorijo sta zato ostali v zbirnem taborišču in se mesec dni kasneje, z drugim transportom, vrnili domov.

Po vojni se je, kljub preživetim vojnim strahotam, večnim strahom pred krematoriji in izgubljenimi štirimi sinovi, vključila v obnovo domovine. Umrla je stara 75. let. Njeno ime nosi dislocirani oddelek Vrtca Jesenice na Hrušici. Vrtec na Hrušici je deloval že vsaj leta 1937 pod okriljem društva Orel, za otroke so takrat skrbele uršulinke. Novi prostori vrtca na Hrušici v kulturnem domu so bili urejeni leta 2008.

Zapis je bil pripravljen v sodelovanju z gospodom Jožem Kobentarjem.