Napredno iskanje
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

ALISI (LEISS), Antonio

ALISI (LEISS) Antonio
Foto: Naslovna stran Alisijevega rokopisa "Majolika in arabsko steklo" (Kairo 1916)

Foto galerija

Rojen:
2. februar 1876, Trst
Umrl:
2. januar 1954, Bolzano
Leksikon:

Rojen v tirolski plemiški rodbini Leiss, očetu Cesareju Maurillu in materi Anni (roj. Welty). Po končani nemški realki v Trstu se je 1895 zaposlil v tamkajšnji zavarovalnici Riunione Adriatica di Sicurtà. Po kratkem poslovnem obdobju je v Benetkah obiskoval slikarske tečaje na tukajšnji akademiji. Leta 1909 se je preselil z družino v Koper in začel objavljati prispevke v reviji Pagine Istriane. Bil je med pobudniki ustanovitve Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost v Kopru leta 1910, ob Prvi istrski pokrajinski razstavi (Prima esposizione provinciale istriana), ki se je odvijala v prostorih samostana sv. Klare. V letih 1925-1931 je bil direktor Mestnega muzeja v Kopru, kakor tudi direktor Škofijskega muzeja, ustanovljenega na njegovo pobudo v prostorih Mestnega muzeja. Združena muzeja sta bila zagotovo med najbolj pomembnimi v Julijski pokrajini v času Kraljevine Italije. Zaradi patriotističnega aktivizma so ga preganjale avstrijske oblasti, kot očeta, tako v Trstu kot v Kairu (v letih 1911–16 je služboval v Egiptu), kjer je po izbruhu vojne leta 1914 ustanovil Odbor iredentov (Comitato degli irredenti). V Egiptu je raziskoval arabsko steklo in keramiko povečini iz arheoloških izkopanin v El Fustatu pri Kairu ter leta 1916 izdal rokopis z naslovom Majoliche e vetri arabi (Majolika in arabsko steklo). Ob vrnitvi v Italijo mu je Vrhovni štab italijanske vojske ponudil mesto tajnika v občini Campolongo (Cervignano, Gradisca); z obema sinovoma je v sklopu 3. armade doživel poraz pri Kobaridu ter po italijanski zmagi pri Vittorio Veneto je postal podkomisar za civilne zadeve v Tolminu.
Po vojni se je vrnil v Trst. Nadaljeval je publicistično in raziskovalno delo ter se kot dolgoletni član in tajnik Tržaškega umetniškega društva aktivno posvečal moderni umetnosti v Julijski krajini. Kot rečeno je bil v letih 1925–31 direktor mestnega muzeja v Kopru. Plodno obdobje sodelovanja s tržaškim spomeniškim nadzorništvom in urejanja muzejskih zbirk so dopolnjevale obsežne arhivske raziskave in študije ter topografski zapisi o umetnostni dediščini istrskih obalnih mest in celinskega zaledja. Še posebno se je posvetil monografski obdelavi umetnostnih spomenikov v Kopru in Piranu. Po upokojitvi leta 1929 se je dokončno preselil v Bolzano, kjer je že desetletje vodil urad tržaške zavarovalnice. Zaradi številnih publikacij se je pogosto vračal v rodni Trst in Istro. Leta 1930 je bil imenovan za prefekturnega komisarja bolzanskega muzeja in v vlogi spomeniškega nadzornika proučeval in dokumentiral sakralno dediščino v Zgornjem Poadižju in na Južnem Tirolskem; objavljal je v reviji Archivio per l’Alto Adige. 1944–45 je bil prefekturni komisar piranskih solin. Po drugi svetovni vojni je živel v Ori pri Bolzanu.
Njegova obsežna rokopisna dediščina je bila 1980 predana tržaški mestni knjižnici (Biblioteca Civica di Trieste). Objavljal je tudi pod psevdonimom Italo Senio.

La chiesa ed il convento di S. Anna in Capodistria.Capodistria, 1910.
La rotonda di S. Elio e chiesa dei Carmini a Capodistria.Pagine istriane, 10, 1912, 243–251.
Muggia.Trieste, 1913.
Majoliche e vetri arabi.Cairo 1916.
La cattedrale di S. Giusto: i mosaici. Trieste, 1925.
Benedetto e Vittore Carpaccio. Capodistria, 1929.
Il duomo di Capodistria. Roma, 1932.
Il Palazzo Pretorio, la Loggia, il Municipio di Capodistria. Bolzano, 1932.
Pirano, la sua chiesa, la sua storia. Trieste, 1955.
Istria : città minori. Trieste, 1997.

Zaradi vojaških zaslug je prejel medaljo za hrabrost.

Avtor/-ica gesla: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Datum prvega vnosa: 13. 3. 2019 | Zadnja sprememba: 29. 7. 2020
Prijavi napako