ŽVAB, Lovro

Bil je četrti otrok Mihaela in Marjane. Leta 1865 so ga zaradi uspehov poslali v gimnazijo v Gorico. Žvab se je čez nekaj let prepisal na goriško realko, od tam pa je leta 1872 prestopil na realko v Trst, vendar je ni končal. V Trstu se je zaposlil kot pripravnik na tamkajšnjem davčnem uradu. Leta 1875 se je vključil med prostovoljce, ki so odšli v Srbijo z namenom, da se – po protiturški vstaji kmečkega prebivalstva v Bosni in Hercegovini – borijo proti Turkom. Iz Srbije se ni vrnil na Primorsko, ampak se je leta 1876 nastanil v Ljubljani. Leta 1881 je hudo zbolel za pljučnico. Zdravnik mu je svetoval zdravljenje na Primorskem, zato se je odločil za domačo oskrbo v rodnih Dutovljah. Po napornem okrevanju se je jeseni 1882 preselil v Trst, kjer je deloval do smrti leta 1888.
V svojem ljubljanskem obdobju je na priporočilo starega znanca Frana Levca postal učitelj na trgovski šoli Ferdinanda Mahra, kjer je poučeval zemljepis, nemški, slovenski in srbsko-hrvaški jezik. Kasneje je sprejel mesto pisarja v ljubljanski licejski knjižnici. Žvab se je v tem času na Kranjskem zelo dobro vključil v tedanje kulturno okolje. Postal je član tamkajšnje čitalnice in se idejno prepoznal v gibanju liberalnih mladoslovencev, katerega siva eminenca je bil Fran Levstik. Literarna zgodovina ugotavlja velik vpliv Levstika na Žvaba in ga opredeljuje kot njegovega učenca.
V skladu z Levstikovo idejo »iz ljudstva za ljudstvo« po kateri naj bi slovenska književnost črpala iz bogatega ljudskega izročila, se je Žvab lotil zbiranja t. i. ljudskega blaga po domačih krajih. Ljudsko poezijo je po njegovi smrti uredil in izdal etnolog Karel Štrekelj, pripovedno izročilo pa še vedno čaka na obdelavo in objavo.
Žvab je v svojem tržaškem obdobju vodil časopis Edinost, ki je bil zelo povezan z rastočo vlogo Slovencev v Trstu in okolici. Bil je tudi vodja Slavjanske čitalnice. Ta je opravljala nalogo kulturnega društva slovenskega meščanskega razreda. Leta 1886 je vstopil v odbor tržaške podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda, ki je ustanavljala slovenske vrtce in šole. Lovro Žvab je postal v tržaškem obdobju eden najbolj dejavnih Slovencev v javnem življenju. Žal je to trajalo le kratek čas, saj je umrl v najlepši dobi, ko prav gotovo še zdaleč ni razvil svojih sposobnosti in uresničil vseh načrtov.