ŽUPANČIČ, Oton

Otroštvo je preživljal v Beli krajini, v Vinici, od koder je bila doma njegova mati Ana, rojena Malič, in v Dragatušu, kjer je imel njegov oče Franc Zupančič, po rodu s Selišč pri Dolenjskih Toplicah, gostilno. Osnovno šolo je dve leti obiskoval v Dragatušu, dve leti pa v Novem mestu, kjer je obiskoval tudi tri razrede gimnazije. Ko se je po finančnem propadu leta 1891 družina preselila v Ljubljano, je šolanje nadaljeval na tamkajšnji klasični gimnaziji. V tajnem dijaškem društvu Zadruga se je seznanil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom, kasneje predstavniki slovenske moderne, literarnega obdobja na prelomu stoletja.

Po maturi leta 1896 se je na dunajski filozofski fakulteti vpisal na študij zgodovine in geografije. Na Dunaju je postal član Literarnega kluba, katerega namen je bil v slovensko književnost uvajati sodobne literarne tokove. Pod vplivom sodobnih evropskih smeri je ustvaril dela, ki jih je večinoma objavil v prvih dveh pesniških zbirkah.

Pesništvo je zaznamovalo prvo obdobje njegovega literarnega ustvarjanja. Leta 1899 je izdal zbirko ljubezenskih in pripovednih pesmi z naslovom Čaša opojnosti, čez štiri leta pa še zbirko Čez plan. Za njegovo najboljšo pesniško zbirko veljajo Samogovori iz leta 1908 predvsem zaradi obsežnega sklopa domovinskih pesmi (Z vlakom, Duma). Leta 1920 je najprej izdal antologijo Mlada pota, nato pa še zbirko pesmi V zarje Vidove, za katero so značilne pesmi z narodnostno in socialno problematiko. Njegova zadnja pesniška zbirka z naslovom Zimzelen pod snegom je izšla leta 1945, vanjo pa je vključil tudi pesmi, ki jih objavljal v ilegalnih partizanskih glasilih (npr. pesem Veš, poet, svoj dolg?).

Po vrnitvi z Dunaja je najprej v Gradcu služil vojaški rok, bil v letu 1905 v Parizu, kjer si je širil miselno in umetnostno obzorje in se potem nekaj časa preživljal kot domači učitelj. Leta 1913 je v Ljubljani postal mestni arhivar. Bil je tudi urednik leposlovnih revij Slovan in Ljubljanski zvon. Kot dramaturg je za potrebe Deželnega gledališča prevedel večje število dramskih del, med njimi petnajst Shakespearovih dram. Z dramatiko pa se je tudi sam ukvarjal. Med njegovimi dramskimi poskusi velja za najbolj uspelo enodejanka z naslovom Noč na verne duše iz leta 1904, leta 1924 pa je v knjižni obliki izšla njegova tragedija v petih dejanjih Veronika Deseniška. Leta 1929 je Župančič postal upravnik slovenskega Narodnega gledališča.

Njegova proza se nanaša zlasti na eseje, literarne kritike, predavanja, politične članke ipd. V najpomembnejšem med eseji Adamič in slovenstvo iz leta 1932 se ukvarja s problemom izseljenstva. Zelo pomembni so tudi njegovi prispevki o slovenskem jeziku. Župančič med drugim velja za začetnika modernega odnosa do jezika in govora na slovenskem odru ter za utemeljitelja lektorskega poklica. Napisal je še nekaj spominskih črtic (Štacunar Andrej, Ivanič in Panijan, humoreska Varalo), ki jih je objavil v periodiki.

Od vsega začetka se je Župančič ukvarjal tudi z otroško poezijo. Izdal je štiri zbirke otroške poezije (Pisanice, Ciciban, Sto ugank in Lahkih nog naokrog), pri čemer je črpal iz slovanske ljudske pesmi, doživetja pa zajemal iz svojega otroštva v Beli krajini. Ustvaril je literarni lik Ciciban.

Po drugi svetovni vojni je Župančič postal upravnik zavoda za kulturo slovenskega jezika in predsednik Slovenske matice. Predsedoval je številnim društvom in organizacijam. Bil je tudi predsednik Društva slovenskih književnikov, predsednik slovenskega centra PEN in Francoskega inštituta. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Že za časa njegovega življenja je izšlo kar nekaj resnih študij o njegovem delu, tudi v tujini.

Poročen je bil z Ani Župančič, roj. Kessler.