Ricerca avanzata
it
sl en it hu
Scrittura
100%
125%
150%
200%
Colori
Colori predefiniti
Contrasto elevato
Colori invertiti
Bianco e nero
Puntatore
Ripristina

ZUPANC, Lojze

Lojze Zupanc - dlib.si

Galleria fotografica

Nato:
21. September 1906, Ljubljana
Morto:
2. June 1973, Škofja Loka
Professioni e attività:
Comune:
Lessico:

Rodil se je v delavski družini očetu Lojzetu, kovinostrugarju, in materi Mariji, delavki v tobačni tovarni. Osnovno in meščansko šolo je obiskoval v Ljubljani, učiteljišče pa je končal v Mariboru. Po koncu šolanja je odslužil vojaščino v Bileći, dvaindvajsetleten pa se je leta 1928 zaposlil; prvo službo je dobil na Štrekljevcu pri Semiču.

Zaradi njegove naprednosti in kritičnosti so ga oblasti nenehno prestavljale s šole na šolo. Tako je leta 1932 odšel iz Štrekljevca v Škocjan pri Turjaku, kjer je bil zelo aktiven. Dal je pobudo za gradnjo novega šolskega poslopja, bil je poveljnik gasilske čete, prizadeval si je za oživitev društvenega in kulturnega življenja. Spor s skupino vaščanov v Škocjanu je bil verjetno razlog, da sta bila z ženo premeščena v Staro Cerkev na Kočevskem. Ker je bil s svojimi kritičnimi pogledi na tedanje razmere v šolstvu, z zavzemanjem za pravice podeželskega učiteljstva in s kritiko takratnega zakona o narodni šoli čedalje bolj nezaželen pri nadrejenih, so ga leta 1939 oblasti nazadnje obtožile, da je v neki satiri napadel kneza Pavla. Premestili so ga v Spodnji Log pri Kočevju, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne.

Bil je aktiven simpatizer partizanov in sekretar terenskega odbora Osvobodilne fronte, kasneje pa so mu ponudili mesto inštruktorja v oficirski šoli v Semiču, na osvobojenem ozemlju ob reki Kolpi. A je bil izdan in je tako kapitulacijo dočakal v kočevskih zaporih. Po izpustitvi se je zatekel k staršem v Ljubljano. Malo pred osvoboditvijo se je zaposlil pri časopisu Jutro kot korektor, nato kot novinar pri Slovenskem poročevalcu, kjer je delal še nekaj časa po vojni, potem pa se je oktobra 1945 spet vrnil v učiteljski poklic. Služboval je v Metliki, Gradcu (1945–1947), Podzemlju (1947–1954), Črnomlju, na Gornjem Gradu, v Savinjski dolini (1954–1957) in nazadnje od leta 1957 do 1959 na gimnaziji v Škofji Loki. Tu je bila kot profesorica slovenskega jezika zaposlena tudi Vida Sluga, ki je postala njegova druga žena. Tudi v Škofji Loki se je Zupanc hitro vključil v soustvarjanje kulturnega utripa. Bil je član Muzejskega društva Škofja Loka. Upokojil se je leta 1965 na poklicni šoli v Škofji Loki. Tu je tudi pokopan.

V krajih, kjer je učil, je Zupanc zbiral in zapisoval ljudsko pripovedno bogastvo, pozneje pa se je tudi sam lotil pisanja pravljic in pripovedk. Snovi in motive zanje je črpal iz najrazličnejših virov. S svojimi članki in leposlovnimi prispevki je sodeloval v različnih časopisih in revijah. Njegova daljša prozna dela bi lahko snovno razdelili na štiri sklope: kmečkega, mestnega oz. malomestnega, partizanskega in zgodovinskega. Pisal je ponoči, na roko in besedila veliko popravljal. Večkrat je rekel, da je bila žena Vida prvi in najstrožji kritik njegovih del. Zaradi nje je menda marsikatero njegovo delo ostalo v predalu.

Leta 2020 je Ljudska knjižnica Metlika izdala monografijo o Zupančevem življenju in delu, v kateri so zbrana njegova literarna besedila, objavljena v takratnem časopisju.

PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE

Belokranjske pripovedke:
Belokranjske pripovedke, 1932
Bili so trije velikani, 1932
Dedek, povej, 1939
Jezerka, 1944
Čudežni rog, 1944
Svirel povodnega moža in druge belokranjske pripovedke, 1944
Velikan Nenasit, 1944
Zaklad na Kučarju, 1956
Sto belokranjskih, 1956
Sinček palček, 1979
Deklica s tremi lešniki, 1979

Ljudsko slovstvo Savinjske doline:
Povodni mož v Savinji, 1957
Deklica in Kač, 1959
Palček v čedri, 1959
Povodni mož v Savinji in druge pripovedke,1969
Deklica in Kač, 1977, 1981

Gorenjske pripovedke:
Kamniti most, 1964, 1973
Zlato pod Blegošem, 1971

Izbor:
Kamniti most, 1964, 1973
Zlato pod Blegošem, 1971

PRIPOVEDNA PROZA

Stari Hrk, Kmetijska Matica, 1934
Turjačani, tiskarna Jos. Pavliček v Kočevju, 1937
Tretji rod, Vodnikova družba v Ljubljani,1938
Vklenjena mladost, Knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani,1943
Pod križem, Vodnikova družba v Ljubljani, 1944
Mlini stoje …, Dobra knjiga, 1945
Veliki dnevi, Dolenjski list, 1953–1954
Lajnar svete Družine, Založba Obzorja Maribor, 1963
Sonce je umrlo, Borec Ljubljana, 1964
Krvavi zid, Založba Obzorja Maribor, 1967
Anka Mikoljeva, Založba Obzorja Maribor, Dolenjska založba Novo mesto, 1970

IGRE (v rokopisu)

Lizol, uprizorjena l. 1936 na Jesenicah
Belokranjski kresovi, uprizorjena l. 1952 v Zagrebu
Gorjanska vila, uprizorjena v Šentvidu nad Ljubljano

Levstikova nagrada Mladinske knjige za knjigo Povodni mož v Savinji, 1957
Prešernova nagrada gorenjskih občin
Kurirčkova nagrada
nagrada mesta Škofja Loka
Levstikova nagrada Mladinske knjige za knjigo Zlato pod Blegošem, 1972

Enciklopedija Slovenije: zv. 15: Wi-Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, str. 237.
Lojze Zupanc (1906-1973). (citirano 12. aprila 2022). Dostopno na naslovu: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/lojze-zupanc-1906-1973/
Pripovednik Lojze Zupanc. Metlika: Ljudska knjižnica Metlika, 2020
Slovenski biografski leksikon: 4 Knj.: Táborská – Žvanut. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980–1991, str. 885.

Autore/autrice della voce: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika
Data del primo inserimento: 15. 12. 2019 | Ultima modifica: 14. 4. 2022
Gabriela Grlica. ZUPANC, Lojze. (1906-1973). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 27. 9. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/it/oseba/zupanc-lojze/
Segnala un errore