ZORZUT, Ludvik

Zorzuta poznamo kot ohranjevalca kulturne dediščine, njegova dela so prava zakladnica domoznanskih in zgodovinskih podatkov. Ljudsko izročilo ga je spremljalo na vsej poklicni in življenjski poti.

Zorzut je obiskoval gimnazijo v Gorici, po maturi je stopil v goriško bogoslovje, vendar je moral študij prekiniti zaradi vojne na Goriškem. Med vojno je bil interniran v Italiji. Po vojni je živel v Mariboru, kjer je služboval na magistratu. V Mariboru si je Zorzut ustvaril družino z Marijo Debenjak iz Kožbane. Med drugo svetovno vojno se je preselil v Gorico, kjer je deloval pri slovenskem Rdečem križu, kasneje je bil referent za arhive in kulturno dediščino pri Okrožnem izvršnem narodnoosvobodilnem odboru za Goriško in poverjenik za narodni kataster v okviru Muzeja narodne osvoboditve LRS. Leta 1949 se je skupaj z družino preselil v Kanal ob Soči. V Novi Gorici je deloval kot referent za muzeje in arhive, krajši čas je bil zaposlen v novogoriški študijski knjižnici, leta 1952 je postal upravnik novoustanovljenega muzeja in arhiva v Novi Gorici.

Knjižna izdaja Zorzutovih pesmi z naslovom Ptička briegarca je izšla leta 1974 v počastitev pesnikove osemdesetletnice. V tej edini izdani pesniški zbirki je Marijan Brecelj izbral Zorzutove pesmi in jih razdelil v šest sklopov: Briške, Slovenjbeneške, Pohorske, Planinske, Ljubezenske in Popotne. Nekatere pesmi so pisane v briškem narečju. Najobsežnejši je njegov opus, posvečen planinam.

Bil je častni član Planinskega društva Nova Gorica in je za svoje delo prejel zlato značko in plaketo. Zorzut je bil odlikovan z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo. Še v poznih letih je vodil pevski zbor in orglal v rodni Medani.