ZOBEC, Ivan (Ivo)

Rojen je bil 11. marca 1897 v Prigorici pri Ribnici na Dolenjskem staršema, ki sta bila oba iz Novega mesta. Osnovno šolo je obiskoval v Dolenji vasi in v Novem mestu. Na novomeški gimnaziji je leta 1917 maturiral, vendar je moral takoj po maturi na bojišča prve svetovne vojne. V Pragi je leta 1923 diplomiral iz agronomije, na Karlovi univerzi je poslušal tudi predavanja iz naravoslovnih predmetov (biologija, kemija in fizika) in iz njih kasneje v Beogradu opravil profesorski izpit. Strahote, ki jih je spoznal v času prve svetovne vojne, so ga privedle med pristaše in zagovornike humanistov, ki so se združevali pod zastavo Rdečega križa. Ideja, naj bo človek človeku človeški, ga je vodila na vsej življenjski poti. Vseskozi je bil zelo vnet aktivist Rdečega križa. Bil je podpredsednik Rdečega križa in predsednik okrajnega odbora te humane organizacije. Na tem področju je bil aktiven tudi v pokoju. V sklopu novomeškega Rdečega križa je opravil vrsto predavanj o razširjenosti in škodljivosti alkoholizma pri nas, o pravilni prehrani, javni higieni, pravilnem oblačenju … Za prizadevanja v boju proti alkoholizmu je dobil zvezno in republiško priznanje. Poučeval je na gimnaziji v Novem mestu (1923-30) in na kmetijski šoli na Grmu. Nekaj časa je delal kot kmetijski inženir na državnem posestvu v Belju. Nato je bil do začetka druge svetovne vojne ravnatelj na gimnaziji v Murski Soboti. Po vojni je služil kruh na učiteljišču v Čakovcu, na gimnaziji v Brežicah in potem do upokojitve na gimnaziji (1953-54 in 1965-69) in učiteljišču v Novem mestu. Bil je predsednik Društva profesorjev in učiteljev in se z neverjetno odločnostjo potegoval za pravice prosvetnih delavcev v družbi. Bil je priljubljen predavatelj in močna pedagoška osebnost. Pomembna je tudi njegova publicistična dejavnost. Že pred vojno je pisal v Profesorski glasnik o pedagoški izobrazbi srednješolskih profesorjev. V letih od 1930 do 1957 je objavil štiri učbenike kemije za srednje šole, ki so bili večkrat ponatisnjeni. Pisal je članke z najrazličnejših področij v Glasnik jugoslovanskega profesorskega društva, Dolenjski list, Poročevalec, Tedensko tribuno. Leta 1966 je za svoje vsestransko delo prejel najvišje priznanje Dolenjske – Trdinovo nagrado. Po njem se imenuje ulica v Novem mestu. Umrl je 5. decembra 1990 v Mariboru.