ŽERJAL, Jože

Rodil se je kot najmlajši od treh otrok v družini uslužbenca državnih železnic Franca Žerjala in Marije Šila, po rodu Čehinje. Do leta 1929 je hodil v meščansko šolo na Jesenicah, potem je šolanje nadaljeval v Obrtno nadaljevalni šoli, ki je bila v stavbi sedanje Gimnazije Jesenice. Ob šolanju se je učil za fotografa pri fotografu Antonu Mancinu iz Ljubljane, ki je imel podružnico na Jesenicah. Kot mladoletni vajenec je izobraževanje nadaljeval pri njegovem nasledniku Francu Raznožniku. Izpit za pomočnika je Žerjal opravil pred komisijo za izpraševanje leta 1934. Druga svetovna vojna mu je preprečila opravljanje mojstrskega izpita. V času vojne je sodeloval z Osvobodilno fronto, bil je tudi zaprt v taborišču v Podljubelju do marca 1944. Mojstrski izpit je opravil leta 1946 na Zbornici za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Izpit je bil zelo zahteven, poleg fotografiranja portretov je bilo pomembno natančno retuširanje fotografij ali negativov, zato je fotograf porabil veliko časa za retuširanje. Leta 1947 je Jože Žerjal odprl samostojno obrt na Jesenicah. Pogoji za delo so bili po vojni zelo težki. Opremo je bilo težko dobiti, pa še zelo draga je bila. Za zaslužek so fotografi morali poleg dela v ateljeju hoditi tudi na teren. Fotografirali so številne dogodke (poroke, birme, obhajila, turiste na Bledu in v okolici …). V ateljeju so slikali večinoma portrete za dokumente ali mladoporočence, vojake ali družine ob jubilejih katerega od članov. Stranke so bile zahtevne in so se pogosto pritožile nad izdelki, ki jih je izdelal fotograf. Veliko je fotografiral Jesenice za izdelavo razglednic in druge propagandne namene. Uporabljal je vzhodnonemške aparate, kot so Praktica, Pentacon 6 x 6 in Pentacon super. Od starih modelov je zapustil dva lesena fotoaparata na plošče, eden je bil manjšega formata, drugi pa lesena ateljejska kamera. Oba sta bila zanimiva za jeseniški muzej. O Žerjalovem zasebnem življenju se ne ve veliko. Rad se je fotografiral z dekleti, vendar je bil poročen zelo kratek čas. Rad je kupoval in bral različne knjige. Zgradil si je hišo ob slaščičarni Metuljček, ki jo je deloma oddajal časopisu Dnevnik. Umrl je leta 1997.