Zdravko TURK

Rojen je bil kmetu in gostilničarju Valentinu Turku in materi Doroteji, roj. Pakiž. Osnovno šolo je med letoma 1911 in 1916 obiskoval v domačem kraju. Prvi razred gimnazije je opravil v letu 1916/17 v Kočevju, šolanje pa nadaljeval na realki v Ljubljani, ki jo je leta 1924 zaključil z maturo. Študiral je na agronomsko-gozdarski fakulteti v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1930. Praktični izpit je leta 1935 opravil na ministrstvu za gozdove in rudnike v Beogradu.

V času študija je skrbel tudi za domačijo v Novem Kotu, saj mu je zgodaj umrl oče. Najprej je leta 1931 služboval kot pripravnik na veleposestvu v Lividragi v Gorskem Kotarju na Hrvaškem, nedaleč stran od rojstnega kraja. Med letoma 1932 in 1942 je bil šef gozdne uprave razlaščenih gozdov v Čabru. Med vojno je bil od leta 1942 do leta 1944 interniran na otoku Ustica pri Siciliji in v Padovi, nato pa je bil do konca vojne udeležen v NOB, kjer je bil minerski inštruktor.

Po končani vojni je bil gozdni upravitelj ob meji v Trnovskem gozdu (1945–1947), nato načelnik odseka pri Upravi gozdnih gospodarstev v Ljubljani (1947–1948) in direktor gozdnih gospodarstev Novo mesto in Ljubljana (1948–1949). Zatem je opravljal vrsto odgovornih nalog v takratnem ministrstvu oz. generalni direkciji za gozdarstvo in lesno industrijo (1950–1952). Kot priznan strokovnjak se je leta 1952 zaposlil na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo, kjer je bil tudi pozneje predstojnik odseka za izkoriščanje gozdov.

Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je postal leta 1953 docent, leta 1958 izredni, leta 1963 pa redni profesor za izkoriščanje gozdov. Tu je poleg zavzetega pedagoškega in raziskovalnega dela opravljal številne naloge pri vodenju gozdarskega oddelka in Biotehniške fakultete. Bil je dekan (1963–1965), prodekan (1965–1967) in predsednik fakultetnega sveta (1972–1973). Izpopolnjeval se je v Avstriji, sodeloval na številnih mednarodnih znanstvenih srečanjih in jih tudi sam organiziral. Upokojil se je leta 1975, vendar je še naprej strokovno deloval in prispeval k reševanju problematike slovenskega gozdarstva.

Bil je član številnih strokovnih in znanstvenih združenj, zlasti se je uveljavil v Društvu inženirjev in tehnikov gozdarstva Slovenije in Jugoslavije. Uspešno je deloval v jugoslovanskem zveznem fondu za znanstveno delo in bil predsednik skupnosti gozdarskih fakultet in inštitutov. Objavil je okoli osemdeset znanstvenih in strokovnih člankov ter samostojnih publikacij s področja gozdarstva.