Rodila se je na Jesenicah, materi Katarini, rojeni Dolar iz Zabreznice in očetu Janezu Dolinšku, železničarju. Na Jesenicah je končala štiri razrede osnovne šole. Nato je v šolskih letih 1931/32 in 1932/33 z odličnim uspehom zaključila prvi in drugi razred Državne dekliške meščanske šole na Jesenicah (Kraljevina Jugoslavija, dravska banovina, srez Radovljica). Tretjega in 8. junija 1933 je kot privatna učenka s pravdobrim uspehom opravila izpit za prvi in drugi razred na Državni realni gimnaziji v Kranju. V naslednjih treh šolskih letih je ponovno z odličnim uspehom zaključila še 3., 4. in 5. razred na tej srednji šoli. Po petletnem šolanju (1937-41) na državnem učiteljišču v Ljubljani je 26. januarja 1941 položila učiteljski diplomski izpit.
18. februarja 1941 jo je ministrstvo prosvete Kraljeve uprave dravske banovine sprejelo v službo in jo postavilo za učiteljico pripravnico na ljudski šoli v Bela cerkvi pri Novem mestu. 30. novembra 1941 se je v Ljubljani poročila z 22 let starejšim telovadnim učiteljem Otokarjem Žagarjem. Julija 1942 je v Ljubljani rodila sina Borisa, naslednje leto pa v Kočevju sina Dimitrija (Mitjo). Na svojo željo, zaradi družinskih razmer, je bila 1. novembra 1942 z odlokom Visokega komisariata Okrajnega glavarstva v Novem mestu (Kraljevina Italija – Ljubljanska pokrajina) premeščena v ljudsko šolo v Livold pri Kočevju. Tam je učiteljevala vse do 13. decembra 1945.
Pred začetkom druge svetovne vojne kot študentka ni sodelovala v političnem življenju. Med NOB pa je bila ves čas aktivistka. Zaradi zelo majhnih otrok ni mogla prevzeti večje politične funkcije, ampak je s terenkami zbirala hrano, sanitetni material in informacije ter raznašala literaturo Osvobodilne fronte. Zadnji dve leti vojne je bila pod stalnim policijskim nadzorom okupacijske oblasti. Pogosto so jo zasliševali in neprestano grozili, ker se ni udeleževala belogardističnih zborovanj, pogrebov itd.
9. oktobra 1945 se je preselila v Kranj. Od 14. decembra 1945 do 15. oktobra 1949 je poučevala slovenščino na dekliški osnovni šoli v Kranju. 18. maja 1946 je pred državnim izpitnim odborom (FLRJ, Ljudska republika Slovenija) z odličnim uspehom opravila praktični učiteljski izpit. 15. septembra 1949 je po dveh letih študija na Višji pedagoški šoli v Ljubljani diplomirala iz slovenskega in ruskega jezika. Oktobra 1949 je nastopila službo na sedemletni šoli v Kranju (v Stražišču) in tam ostala samo eno šolsko leto. V dveh študijskih letih od 1949 do 1951 je izredno študirala (oproščena je bila obiska predavanj) materni jezik in humanistiko na Filozofski fakulteti na Univerzi v Ljubljani. Septembra 1950 je naredila B diplomski izpit, septembra 1951 pa še A diplomski izpit ter prejela diplomo iz rok dekana Antona Slodnjaka. V šolskem letu (1950/51) je poučevala slovenščino na II. Gimnaziji v Kranju. Potem je bila za naslednje šolsko leto z dekretom premeščena na Gimnazijo III v Stražišče pri Kranju. Konec premeščanj pa je doživela 1. septembra 1952, ko se zaposlila kot profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj in tam ostala do upokojitve na dan 31. avgust 1978. Kratko obdobje je bila honorarna lektorica pri Gorenjskem glasu v Kranju.
Njen prispevek je bilo organiziranje literarnih srečanj na gimnaziji, v domači hiši in na vikendu na Uskovnici, na katerih je omogočila svojim dijakom direkten stik z literarnimi ustvarjalci. Tam se je rodilo tri desetletja dolgo literarno prijateljstvo s tržaškim književnikom Borisom Pahorjem. Pisatelj Pahor ji je večkrat svetoval naj se loti samostojnega dela. Vendar je bila ona do svojega dela preveč kritična in se zato izogibala javnim nastopom in publiciranju. Sodelovala je pri kreiranju in tudi lektoriranju nekaterih knjižnih del Borisa Pahorja. Preden je npr. tekst Nekropole ponudil založniku, ga je zaupal Žagarjevi v presojo in njene pripombe večinoma sprejel.
Žagarjeva je bila mentorica pri dijaškem glasilu kranjske gimnazije Plamenica in doživljala določene težave ob izbruhu afere, ki je nastopila po izidu zadnje številke v februarju leta 1963. Ta list kranjskih dijakov predstavlja nekakšno predzgodovino avantgardističnega gibanja na Slovenskem, kjer so sodelovali Marko Pogačnik, Iztok Geister Plamen in Marjan Ciglič, kasnejši predstavniki umetniškega gibanja OHO. Kot profesorica in razredničarka je tem dijakom mimo učnega programa dala v roke tudi dadaistično revijo Tank. Pokazala jim je pesmi Antona Podbevška. Pogačnika so zanimale takrat še neobjavljene konstruktivistične pesmi Srečka Kosovela itd. S svojim kritičnim pogledom na literaturo in življenje je tako dijakom kot literarnim prijateljem odstirala nove poglede na besedno umetnost. Podpirala je sprejemanje svežih idej in se odpirala zahodni filozofiji in estetiki.
V hišici, ki jo je z možem postavila na Uskovnici na Pokljuki je doživljala svoj paradiž. Hudo jo je prizadela izselitev iz hiše za kranjsko gimnazijo v stanovanje v bloku in nato še odpoved koči na Uskovnici. Tako je zadnja štiri leta svojega življenja preživela v domu ostarelih v Kranju, kjer je tudi umrla. Pokopana je na kranjskem pokopališču v javorjevi senci ob svojem možu in starših.
Glavni viri: življenjepis Marije Žagar, zapisan leta 1946, zapis sina Mitje Žagarja iz junija 2011 ter družinska dokumentacija, ki jo hrani Mitja Žagar
Ob 165-letnici ustanovitve gimnazije v Kranju ji je bilo 23. aprila 1976 podeljeno priznanje za dolgoletno uspešno pedagoško delo.
T. M. Valenčič: Knjiga o prijateljstvu : Pisma med Borisom Pahorjem in Marijo Žagar (1961-1996), Primorske novice, št. 153 (6. jul. 2010), str. 9
M. Naglič: Sončna ura Marije Žagar in Borisa Pahorja : Marija Žagar, profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj, in pisatelj Boris Pahor sta si 35 let (1961-1996) pisala pisma, Gorenjski glas, št. 79 (5. okt. 2010), str. 14-15
U. Perenič: Beseda urednice, Sončna ura : pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961-1996), 2010, str. 7-11, 20-21
M. Hladnik: “Pa še o najini korespondenci.” (11. 6. 1986), Sončna ura : pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961-1996), 2010, str. 12-14
M. Kos: Pisma s povratnico : [Sončna ura: pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar, ur. Urška Perenič], Pogledi : umetnost, kultura, družba, št. 10/11 (25. avg. 2010), str. 23
I. Ilich: Sončna ura – pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar 1961-1996, Slovenska matica, Ljubljana, 2010, Mentor, št. 5 (2010), str. 91-92
M. Kušar: Sončna ura, pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961-1996), Ljubljana: Slovenska matica, 2010, Sodobnost, št. 11 (nov. 2010), str. 1439-1443
M. Hladnik: Čudna pota neke korespondence : pisatelj Boris Pahor se je v svoji knjigi Moje suhote (2008) spomnil tudi na dopisovanje s prijateljico Marijo Žagar, Gorenjski glas, št. 87 (3. nov. 2009), str. 12-13
B. Pahor: Moje suhote, Ljubljana 2008, 299-301
M. Mohor: Plamenica 1963, Kranjski zbornik 2005, str. 231-243
M. Hladnik: Profesorica Marija Žagar : in memoriam, Gorenjski glas, št. 52 (7.VII.1998), str. 13