Osnovno šolo je končal pri Sv. Duhu na Stari Gori (1923). Nato je šel za krojaškega vajenca v Zagreb. Leta 1927 je postal krojaški pomočnik ter delal predvsem v Zagrebu. V obdobju 1932–1933 je odslužil vojaški rok v Sarajevu.
Na Ptuj se je preselil leta 1935, ko se je poročil in tukaj odprl samostojno krojaško delavnico, ki jo je moral večkrat seliti, nazadnje v času okupacije. Ob prihodu na Ptuj se je vključil v Socialdemokratsko delavsko-izobraževalno društvo Svoboda (kasneje Vzajemnost) in se kot delegat udeležil zleta Svobod v Celju (1935). Kmalu po okupaciji (1941) je bil zaradi sodelovanja z osvobodilno fronto (OF) za kratek čas zaprt v ptujskih zaporih. V OF je deloval do leta 1944, ko so ga nemške oblasti internirale, najprej v taborišče v Rogoznici, kasneje pa v Strnišče, od koder je tik pred koncem vojne pobegnil. Skupaj z drugimi pripadniki odporniškega gibanja se je pripravljal na osvoboditev Ptuja in se vključil v obnovo porušenega mesta. Leta 1945 je bil sprejet v Komunistično partijo Slovenije (KPS).
Po osvoboditvi je bil najprej referent v Okrajnem ljudskem odboru (OLO) Ptuj. Leta 1946 je na Ptuju organiziral prvo produktivno krojaško zadrugo in bil njen predsednik. Naslednje leto je bil izvoljen za predsednika okrajne poslovne zveze na Ptuju, medtem pa je deloval še v okrajnem komiteju KPS, kasneje pa v občinskem komiteju KPS Ptuj. Bil je član izvršnega odbora OLO Ptuj, v okviru katerega je opravljal naloge poverjenika za lokalni promet, zatem pa poverjenika za delo. Od leta 1948 je bil član Združenja borcev. Po letu 1951 je bil večkrat odbornik mestnega ljudskega odbora in sekretar terenske organizacije Zveze komunistov (ZK).
Leta 1950 je svojo delavnico izročil državi in bil imenovan za državnega obrtnega mojstra. Iz njegove delavnice je nastalo krojaško podjetje Moda Ptuj, ki ga je kot direktor vodil tudi po združitvi s podjetjem Mercator Panonija Ptuj oziroma vse do upokojitve (1966). Deloval je tudi v sindikatih in Okrajni obrtni zbornici Ptuj. Bil je član republiške obrtno-komunalne zbornice Slovenije.
Ves čas bivanja na Ptuju se je ljubiteljsko ukvarjal s kulturno-prosvetnim delom. Najprej v ptujski Svobodi, kjer je sodeloval pri ustanovitvi tamburaškega orkestra (1936) in v dramski sekciji; od osvoboditve naprej pa v takrat nastalem Delavsko prosvetnem društvu Svoboda Ptuj (1946), ki ga je petnajst let tudi vodil. V njegovem mandatu so obnovili Narodni dom na Ptuju. V šestdesetih letih je vodil društveni tamburaški orkester, v katerem je sam igral več kot štirideset let.
Za svoje udejstvovanje na družbenem in kulturnem področju je prejel številna republiška in občinska priznanja ter odlikovanja, med drugim:
- zlati znak Zveze sindikatov Slovenije – ZSS (1977)
- plaketo Svobode (1979)
- odličje Svobode z zlatim listom (1981)
- oljenko Občine Ptuj (1983)
- priznanje ZK (1985)
- priznanje ZSS Ptuj (1986)
- red dela s srebrnim vencem
- red republike z bronastim vencem
F. Fideršek: Jože Vrbnjak – osemdesetletnik, Tednik, št. 11 (23. 3. 1989), str. 6.
F. Fideršek: Jožetu Vrbnjaku v slovo, Tednik, št. 13 (27. 3.1 997), str.23.
Sindikalni poročevalec: priloga delavske enotnosti, št. 2 (18. 6. 1977), str. 63.
