VONČINA, Rafael

»Cajt bo«, je rekla mama Marija atku Rafaelu v sežanskem Botaničenem vrtu. In ob enih petindvajset ponoči je bil Rafael najmlajši dokončno izseljen iz svojega prvega bivališča.

Do svoje polnoletnosti je ta čistokrvni mešanec s kraškega gnezda redno frfotal po beli krajini, dolenjski in štajerski v klanovskem zavetju učiteljic, medicinskih sester, uradnic, mojstrov za vse, mizarjev, strojnikov in vaških posebnežev. Slednji poklic se ga postopoma dodobra prime. Že v gimnaziji je štrlel ven, tudi po višini in ožini. Takrat postane svoje vrste kulturni aktivist in pripravlja šolske radijske oddaje, časopis in uživa v igranju. Po Tomažu Brvincu, Vulgo Cavata v Goldonijevih primorskih zdrahah doume, da je dramska igra prava stvar, saj vključuje skupno delo in zabavo. Pozabi na konje, biologijo, organsko kemijo, psihologijo itn.

V temačni ‘presvitli Ljubljani’ v nekaj letih postane diplomant dramske igre in umetniške besede. Takrat v praksi spozna Sofokleja, Linharta, Cankarja, Ionesca, Shakespearja, Molierja, Stefanovskega pa Borgesa, Voltaira in kdo ve, koga še vse.

Čeprav debitira s poosebitvijo Ivana Cankarja v Adamičevih ljubljanskih akvarelih v SNG opera in balet Ljubljana, je vendar neizpodbitno dejstvo, da je Rafael karakterni igralec. V drami, mestnem, mladinskem in drugod ga vztrajno zasedajo kot dolgonogega, preobčutljivega čudaka. Na matineji še samomorilski policist in amaterski glumač, je zvečer v drugem teatru paranoični pianist ali pianist s kompulzivno-obsesivno motnjo ali brezspolna, brezčasna in brezpodobna smrt. Ali pa butec. Ali znanstvenik.

S teatri prekrižari Slovenijo. Nastopa na festivalih držav bivše Jugoslavije. Igra v Bolgariji, Italiji, Avstriji, na Češkem. Delovno potuje v Čile, Urugvaj, Paragvaj, Argentino.

Da gre za resnega umetnika se sliši na Radiu Slovenija – programu Ars, da gre za neresnega pa na tržaškem Rai – radio Trst A.

Za neresne denarje se proda reklamarjem in se tako nauči igre pred kamero. Za resnejše denarje se proda televizijam in se tako nauči čudaštva pred kamero. Vzporedno ga odkrijejo Main stream in alternativni filmarji. Je poštar brez orientacije, je moravski romantik Karel Hynek Macha v Prešernu, je zabavni in osamljeni Vidali v ruševinah. V pozabljive spomine občinstev se zapiše predvsem z improviziranim prizorom v filmu tu pa tam. Vzklik »pušlat mojo hrenauko!« ga spremlja naslednjih dvajset let.

Vse čudaštvo, ekscentričnost, ves ‘biti nekaj posebnega’ je zgolj strast do tega, za kar si na svetu. »Čas ustvarja in uničuje. Mi hočemo ustvarjati. Od kozmosa do človeka je en korak, en poljub.«

Vmes na Dunaju, v Puli, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju, Novi Gorici, Sežani, Trstu … spoznava Pirandella, Čehova, Goetheja, Tollerja, Williamsa, Mrožka, Havla, Košuto, Sosiča in druge avtorje. A eden je usoden:

Srečko Kosovel, omikani panker v kozmosu.

Prijateljstvo se razvije preko njegovih pesmi v prozi. In tiho raste preko radijskega feljtona v Trstu in stoletnice rojstva v Sežani. Sledita scenarija za 110. in 120. obletnico rojstva. Vmes se rojevajo sodelovanja z Rai Furlanija-Julijska krajina, Rtv Slo, Kosovelovim domom Sežana, Slovenskim stalnim gledališčem Trst, Kosovelovo knjižnico Sežana, Zavodom Štip Sežana, skupino Kovesolje, Kosovelovo sobo, Društvoma Konstruktivist in Inmusic, AKC Metelkova – Metelkova mesto, Radiem Študent, Slovenskim klubom Trst, Občino Sežana itn.

»Kosovel je hodil samosvojo pot. In ko ga samosvoje interpretiram, zazveni, tudi v premorih. Kosovel je muzika. Popelje me iz kaosa v kozmos.«