VODOPIVEC, Vinko

Vinko Vodopivec se je rodil očetu Vincencu iz Kamenj na Vipavskem (učitelj in organist) in materi Antoniji, roj. Makarovič, s Svete Gore. Bil je najstarejši otrok v številčni družini. Ljudsko šolo je obiskoval v Podgori, nato pa gimnazijo in teologijo v Gorici.

Posvečen je bil poleti 1901. Krajši čas je služboval najprej v Kamnjah, nato v Črničah, potem pa je bil premeščen v Kromberk, kjer je preživel 45 let. Le med prvo svetovno vojno je bil krajši čas v Cerknici, potem pa se je vrnil in skrbel tudi za župnijo sv. Vida v Gorici. Stanoval je v Gorici, pomagal je vaščanom pri obnovi domov in obnavljal župnišče in cerkev. V tem času je veliko ustvarjal, saj se je krepilo tudi kulturno življenje.

Z ustvarjanjem je nadaljeval tudi v času, ko se je krepil fašizem. Sodeloval je s prof. Emilom Komelom in Jožkom Bratužem. Ko je v letu 1935 sestavljal seznam svojih skladb, jih je naštel skoraj 500. Obenem je v revijah objavljal spise, v katerih je poučeval o glasbi. Po letu 1935 je začel pisati beležnice, preko katerih ga lahko bolje spoznamo.

Ustvarjal, čeprav manj, je tudi med vojno in obenem predano skrbel za župnijo in ljudi. Še naprej je ustvarjal tudi po vojni. Leta 1951 je bil zlatomašnik in ob tej priložnosti mu je čestital tudi France Bevk. Zadnje leto je težko hodil. Zbolel je in umrl je v bolnišnici v Vipavi, pokopan je v Kromberku. Tu ima pri župnišču od leta 1966 spominsko ploščo in od leta 1992 spomenik (delo Zmaga Posege).

Glasba in dela

Glasba ga je zanimala že zgodaj, prve učne ure je dobil od očeta, ki je imel doma harmonij. Pri dvanajstih letih je v Podgori spremljal petje v cerkvi. V gimnaziji se je učil igranja na violino, klavir, tamburico in v malem orkestru v šoli igral violo. Za orkester je partiture večinoma prepisoval prav on. Tudi med študijem je bil predan glasbi, bil je zborovodja in organist. Ko je nastopil službo v očetovem domačem kraju, je ustanovil mešani pevski zbor in tamburaški orkester.

O salutaris hostia je prva skladba, ki jo je objavil. To je bilo leta 1902 v Cerkvenem glasbeniku. Takrat ga je o kontrapunktu in harmoniji poučeval Danilo Fajgel, obenem je veliko prebiral in študiral tujo literaturo.

Najbolj znana pesem je gotovo Žabja svatba: napisal jo je na besedilo Josipa Stritarja v eni noči v Cerknici, zapomnil pa si je tudi datum: bil je 26. junij 1918.

Ustvarjal je vse svoje življenje: njegov opus obsega preko 1200 del, vendar ni popoln. Pogrešanih je okoli 300 skladb, za katere je znano, da jih je ustvaril. Pisal je maše, skladbe za mešani zbor, spevoigre, koračnice, orkestralne, tamburaške skladbe, urejal je zbirke za zbore ter pisal prispevke v časopise in revije o glasbi, skladateljih, glasbenikih, instrumentih … Njegova glasba je bila razumljiva in blizu ljudem.

Uporabljal je psevdonim Ambrozij Sraka.