VODNIK-PEGAM, Dora (Doroteja)

Rodila se je v družini kleparja Jožeta Pegama in Jere, roj. Cirar. Krščena je bila na ime Doroteja, kasneje je uporabljala krajšo različico Dora.
V Škofji Loki je obiskovala osnovno šolo, med 1914 in 1918 pa učiteljišče pri uršulinkah. V letih 1919-20 je bila učiteljica v Borovljah na Koroškem, kjer je v času pred plebiscitom pomagala rojakom in se udeleževala predavanj filozofije na univerzi v Gradcu. Po plebiscitu je prišla v Ljubljano, kjer je opravila diferencialne izpite na klasični gimnaziji. Med letoma 1921 in 1925 je študirala filozofijo, pedagogiko in nemščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Po diplomi je od 1926 do 1943 poučevala na učiteljišču. Sodelovala je pri študentskem novokatoliškem (križarskem) gibanju, ki ga je vodil pesnik, kritik, urednik in njen bodoči mož Anton Vodnik, s katerim se je poročila leta 1927. Križarsko gibanje je bilo gibanje katoliške študentske mladine, ki je stremelo k prenovi katoličanov kot osebnosti. Prav zaradi takšnega kritičnega odnosa je gibanje naletelo na hud odpor vodstva Cerkve in Slovenske ljudske stranke. Revija križarskega gibanja Križna gori je zato kmalu prenehala izhajati, Anton Vodnik ni bil več urednik in tudi Dora se ni oglasila do leta 1930. Potem se je začela ukvarjati z drugačnimi temami in se v svojih člankih zanimala za boljši položaj žensk v družbi, še posebej v zakonski zvezi, razmišljala je o izobraženi ženski v sodobni družbi in protestirala ob ukinitvi ženskih letnikov na učiteljskih šolah. Delala je tudi na radiu, večinoma s prispevki o vzgoji. Med drugo svetovno vojno, leta 1943, jo je aretirala domobranska policija. Po vojni je bila od 1945 do 1948 ravnateljica bežigrajske gimnazije, nato je poučevala nemščino na Gimnaziji Poljane do 1960, ko se je upokojila. Pred upokojitvijo in po njej je honorarno učila nemščino na Ekonomski fakulteti, večerni gimnaziji na Šubičevi ulici in intenzivnih tečajih. Aktivno je sodelovala na pedagoških zborovanjih, napisala je več učbenikov za nemški jezik, slovnico in slovarček, sestavila je nemški učbenik za odrasle in za slepe v Braillovi pisavi ter prevajala še naprej. Leta 1961 je prejela red dela s srebrnim vencem. Umrla je nenadoma 6. februarja 1975 v Portorožu. Edvard Kocbek je na njenem grobu z naslednjimi besedami izrekel bistvo njenih dolgoletnih prizadevanj: “Odkrivala si nam, da je krščanstvo izrazita vera ljubezni, da eros ni nekaj profanega, ampak krščansko temeljnega. Odkrivala si nam, da je treba v krščanstvu okrepiti prav ljubezensko totalnost in tako združevati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjika in sebe…”