Vlasta TAVČAR

Rodila se je očetu Ivanu Antonu Tavčarju, strokovnemu učitelju za lesarstvo na Državni tehnični šoli v Ljubljani, in materi Ani Tavčar, roj. Lušin. V času šolanja, od osnovne šole do mature na učiteljišču leta 1928, je živela v Ljubljani ter bila leta 1929 imenovana za učiteljico v osnovni šoli v Šentjerneju na Dolenjskem, kjer je poučevala do upokojitve leta 1959. Na starost je zaradi zdravstvenih težav večino časa preživela v slovenskem Primorju – v Portorožu in Luciji.

Vlasta Tavčar je ob poklicu učiteljice pustila močan pečat na kulturno umetniškem področju Šentjerneja in Dolenjske. V domačem kraju se je pred drugo svetovno vojno in po njej udejstvovala kot talentirana igralka na amaterskem odru in skupaj z igralcema Jožetom Zamljenom in Petrom Durjavo beležila številne uspešne nastope. Zaradi vse bolj napredujoče bolezni se je sčasoma umaknila z gledališkega odra ter se z vso predanostjo posvetila režiserskemu delu ter še posebej lutkarstvu, kjer je bila režiserka, scenografka, animatorka marionetnih lutk in tekstopiska. Napisala je več lutkovnih iger, med njimi igro Jurček – kurir, ki je doživela zelo veliko uprizoritev. Bila je ena izmed prvih članic Šentjernejskega marionetnega gledališča, ki je sprva delovalo kar na vrtu Tavčarjeve hiše v Šentjerneju. Po drugi svetovni vojni je bila vodja lutkovnega gledališča KUD Brata Pirkovič v Šentjerneju in je skupaj z Jožetom Zamljenom vodila lutkovne predstave na zasilnem odru Recljevega salona v Šentjerneju, pri čemer so uporabljali lutke, ki jih je pred drugo svetovno vojno izdelal njen oče Ivan Tavčar.

Od leta 1956  je bila vodja Ljudske knjižnice Franceta Prešerna v Šentjerneju, ki je tedaj delovala kot sekcija KUD-a Brata Pirkovič. Za ohranitev in nemoteno delovanje knjižnice je dodatno zbirala sredstva s pomočjo delovnih organizacij v Šentjerneju, z dohodki od gledaliških predstav ter prirejala srečolove. Njena požrtvovalnost in predanost knjižničarskemu delu je razvidna tudi iz pisem sodelavcem knjižničarjem, ki jih jim je pošiljala s svojega dolgotrajnega okrevanja ob slovenski obali, in letnih poročil, ohranjenih v rokopisni zbirki Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto.

Pisala je tudi mladinska dela in uganke, ki so bile objavljene v raznih zbirkah in revijah, npr.  v Cicibanu in Rodni grudi, reviji za Slovence po svetu. Gradivo še ni zbrano in raziskano, nahaja se na različnih mestih.

Po njej se od leta 1991 imenuje Mešani pevski zbor Vlaste Tavčar v Šentjerneju. Za dolgoletno delo na področju šolstva in prosvete ter neprecenljiv delež v oblikovanju kulturne podobe dolenjskega podeželja je leta 1957 prejela Trdinovo nagrado.