Vlado NOVAK

Po osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, se posvetil študiju slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ga uspešno zaključil neposredno pred izbruhom 2. svetovne vojne.

Že maja 1941 je pristopil k OF, delal kot asistent in knjižničar na Filozofski fakulteti in kot pogodbeni učitelj na Šubičevi gimnaziji v Ljubljani.

Leta 1946 ga je oblast poslala v Celje z namenom, da postavi strokovne temelje bodoči študijski knjižnici. Z izredno vztrajnostjo in doslednostjo se je lotil razmetane povojne zapuščine, jo urejal in dopolnjeval, vzgajal nove kadre ter organiziral knjižnično mrežo. Leta 1967 je asistiral gradnji nove študijske knjižnice, ki je pod njegovim vodenjem prerasla v eno najuglednejših tovrstnih ustanov v Sloveniji. Leta 1975 je moral vodenje knjižnice predati, zato se je posvetil urejanju in organizaciji celjske domoznanske zbirke. Oktobra 1982 se je upokojil, njemu pa gre največja zasluga, da Osrednja knjižnica Celje danes premore eno najbogatejših domoznanskih zbirk na Slovenskem.
Za svoje knjižničarsko delo je prejel Čopovo diplomo (1967) in celjsko Šlandrovo nagrado (1981).

Njegovo znanje ga je vključevalo tudi v širše celjsko kulturno življenje – tako po organizacijski kot po avtorski plati. Opravljal je številne nosilne funkcije v društvih in kulturnih skupnostih ter veliko publiciral kot knjižničar in slavist. Vseskozi je bil eden najožjih sodelavcev Celjskega zbornika in v letih 1969–1981 tudi njegov urednik. Objavljal je prispevke s področja bibliotekarstva in biografike. Pisal je gledališke kritike in literarozgodovinke sestavke. Uredil je Aškerčev in Kotnikov zbornik, publikacijo Spominska soba Vladimirja Levstika in še vrsto drugih del.

Po upokojitvi se je v celoti posvetil urejanju Aškerčevih zbranih del, vendar načrtovane osme knjige zaradi odpovedi srca ni dokončal.