Vladimir ŠKERLAK

Njegov oče, Vladimir Škerlak st., je bil odvetnik v madžarskem glavnem mestu. Mati Elizabeta, rojena Fischer, je bila madžarskega rodu. Po prvi svetovni vojni se je družina preselila v Mursko Soboto, očetov rojstni kraj. Med leti 1920-1924 je obiskoval prve razrede takrat nepopolne gimnazije v Murski Soboti, šolanje pa nadaljeval na poljanski gimnaziji v Ljubljani, kjer je leta 1928 maturiral. Po končani maturi se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1936 diplomiral. Dve leti pozneje je postal doktor prava.
Vladimir Škerlak je bil že kot študent zelo aktiven: leta 1933 se je vpisal v komunistično partijo in bil krajši čas njen član. Bil je eden od ustanoviteljev Društva prekmurskih akademikov in Prekmurskega muzejskega društva. Svojo pravniško kariero je začel leta 1941 kot odvetniški pripravnik v Ljubljani, a se je že istega leta vrnil v Prekmurje, kjer je v Lendavi postal sodniški pripravnik. Leta 1942 je postal član Osvobodilne fronte. Opravil je tudi enotni odvetniški in sodniški izpit v Budimpešti, saj je dobro obvladal madžarščino, s čimer mu je bilo omogočeno odvetniško pripravništvo pri judovskem odvetniku v Lendavi. Leta 1944 je odprl v Lendavi samostojno odvetniško pisarno in pomagal malim kmetom pri številnih zapletih z zemljišči, ki so se vlekli vse od agrarne reforme v Kraljevini Jugoslaviji. Po nastopu nyilašev (pripadnikov ene najbolj radikalnih madžarskih strank) v zadnjih mesecih leta 1944 je bil s svojo ženo aretiran in poslan v Budimpešto. Po vsej verjetnosti bi končal v enem od nemških nacističnih taborišč, a je imel srečo, saj je sovjetska armada zadnje dni 1944. leta obkolila Budimpešto. To ga je rešilo odhoda v taborišče ali izgnanstvo.

Zaradi posredovanja nekega vojvodinskega Srba se je preselil v mesto Senta, kjer je dobil službo. Pet let je ostal v Srbiji, kjer je vodil izvozni odsek Generalne direkcije za barvne kovine. Leta 1950 se je vrnil v Slovenijo in  služboval v različnih krajih. Leta 1979 se je kot pravnik svétnik upokojil. Umrl je leta 2002, v 93. letu starosti, kot takrat najstarejši član Pravniškega društva Ljubljana.

Dr. Vladimir Škerlak se je s svojim delom vse življenje zavzemal za malega človeka. O tem je veliko pisal, predvsem v pravniški reviji Pravna praksa. Bil je poliglot. Obvladal je več tujih jezikov in bil sodni tolmač za madžarski, latinski, srbski, hrvaški in nemški jezik. Med drugim je bil pobudnik ustanovitve jezikovne sekcije pri tedanjem Društvu pravnikov v gospodarstvu v Ljubljani. Napisal je priročnik Sto nasvetov za pravilno rabo slovenskega jezika. Skupaj z dr. Jankom Modrom in akademikom dr. Stojanom Pretnarjem je načrtoval izdajo Nemško-slovenskega pravniškega slovarja. Bil je tudi strasten planinec (gornik). Preplezal je skoraj vse pomembnejše slovenske vrhove. Veliko je pisal v Planinski vestnik.
Leta 1992 je v Vestniku v dveh nadaljevanjih objavil svoje mnenje glede preimenovanja ulic v Murski Soboti.

V njegovi zapuščini so ostali tudi spisi o umoru znanega prekmurskega duhovnika Danijela Halasa (1908-1945), ki je bil ustreljen v bližini reke Mure nedaleč od vasi Hotiza. Halas je bil nekaj let njegov sošolec na poljanski gimnaziji. Škerlak je dokazoval, da naj bi ga sicer res ubili madžarski žandarji, a to zgolj na podlagi ovadbe domačih komunistov. Veliko je tudi pisal o organizacijskem delu v komunistični partiji, katere član je bil nekaj časa.

Eden od njegovih otrok, sin Vladimir, je bil svetovno znani violinski virtuoz, ki je nastopal po vsem svetu.