Vladimir (Jean) KAVČIČ (VODAINE)

Vladimir Kavčič, v zasebnem življenju tudi Ferdo Kavčič, je bil francoski pesnik slovenskega rodu z nadimkom Jean Vodaine. Ko je bil star tri leta se je družina iz Čiginja pri Tolminu preselila v mesto Basse-Yutz (pokrajino Lotaringijo) v Francijo, kjer je obiskoval francoske šole. Oče ga je izučil za čevljarja, vendar ga to delo ni zanimalo, zato je kasneje ob stalnem pesniškem, slikarskem, grafičnem in pisateljskem ustvarjanju večkrat menjal delo; bil je električist, strojnik, računovodja, založnik, tiskar in tajnik, v letih 1971-1975 pa tudi učitelj na likovni šoli v Metzu.
Izdal je več kot deset pesniških zbirk; njegove pesmi so prežete z izrazito človeško toplino in bojem za humanizem. Izpostavljal je tudi pomen besed in črk, ki jim je skušal povrniti prvobitno izpovednost ter opozoriti na najihovo razvrednostenje v sodoni poplavi književnih, časopisnih in drugih publikacij. Urejal, tiskal in izdajal je književne časopise (Poésie avec nous, Le courrier de poésie, La tour aux puces) in evropski časopis za pesništvo Dire (Povedati). Publikacije je izdeloval sam v svoji tiskarni. Ker jih je bogato opremil in tipografsko izredno domišljeno dodelal, se je z njimi udeleževal raznih bibliofilskih razstav po svetu. Pri delu z grafiko je skušal upodabljati zvočnost glasov. Cikel šestdesetih grafičnih linorezov, ki jih je izdelal konec 70-ih, je kasneje razstavljal v mnogih francoskih mestih, 1980. leta pa tudi v Ajdovščini.Bil je dober prijatelj Vena Pilona, s katerim sta leta 1968 izdalaL’Oracledes peintres a Paris (Orakelj slikarjev v Parizu). Veno Pilon je za revijo Dire prevedel pesmi šestnajstih slovenskih pesnikov; zbirko prevodov je Jean Vodaine izdal leta 1971 pod naslovomOeillets rouges pour Paris (Rdeči nageljni za Pariz). Leta 1969 je Jean Vodaine prvič obiskal Slovenijo in prek Vena Pilona vzpostavil stike z raznimi slovenskimi pisatelji in pesniki. Slovenijo je zadnjič obiskal leta 2002. Takrat je Tolminski muzej pripravil o njem razstavo in objavil kataolg.
Za pesniško zbirko Le Toron Noir je prejel nagrado Prix Verlaine (1947), za zbirko La Mort de l’OuvrierPrix Germaine Briant-le-Goéland (1948) in za PiétaPrix Maurice Barrès (1950). Leta 1965 je dobil nagradoMandat des poètes, 1999. leta pa ga je francoska država odlikovala z redom Viteza umetnosti in literature.