VILHAR, Srečko

Srečko Vilhar se je rodil v družini z osmimi otroki, oče Franc je bil učitelj, mati Karolina, roj. Vrtovec, je bila gospodinja in je zgodaj umrla. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na učiteljišče v Tolmin, kasneje, ko se je družina preselila v Gorico, pa na tamkajšnje italijansko učiteljišče, ki pa ga zaradi političnih razmer ni uspel dokončati.
Do socialističnih idej se je Srečko Vilhar dokopal že domain kasneje še v krogu mladih intelektualcev. Leta 1927 se je vključil v KP Italije. Leta 1928 se je zaradi fašističnega nasilja odločil za beg v Jugoslavijo. Šel je Ljubljano, kjer je nadaljeval s šolanjem na učiteljišču in leta 1931 maturiral. Pridružil se je emigrantom iz Julijske krajine. Leta 1931 je bil sprejet v KP Jugoslavije. Zaradi svojega političnega delovanja je bil 2.11.1932 aretiran in obsojen na 6 let zapora, ki ga je preživel v Sremski Mitrovici, kjer je bila zaprta večina komunistov v predvojni Jugoslaviji. Po prestani kazni leta 1938 so ugotovili, da je italijanski državljan in so ga vrnili Italiji. Konfinacijska komisija v Gorici mu je odmerila pet let konfinacije, vojaško sodišče ga je obsodilo na 2 leti strogega zapora v Gaeti, po dveh letih pa ga je čakala konfinacijah v Tolvah, v Bazilikati v južni Italiji. Tako je v Italiji 8. septembra 1943 dočakal konec fašistične Italije. V Gravini blizu Barija se je kmalu po prihodu zaveznikov formirala prva baza NOVJ., ki se ji je Vilhar pridružil. Tam se je skrivoma urila 1. prekomorska brigada, ki si je pri zaveznikih izbojevala odhod v domovino. Po prihodu v Dalmacijo se mu je posrečilo prebiti na obalo, od koder so se nato odpravili čez Velebit v Bosno, v Drvar, kjer se je tedaj nahajal vrhovni štab. Nato je odšel v 13. proletarsko brigado. Avgusta 1944 je bil premeščen v Slovenijo, kjer je bil zadolžen za organizacijo Fontanotove brigade. Aprila 1945 je bil imenovan za upravnika partijske šole v Rogu.
Po vojni so ga politične in družbene spremembe pripeljale na Koprsko, kjer je opravljal pomembne funkcije: bil je upravnik partijske šole za Primorsko, organizacijski sekretar Mestnega komiteja KP za Trst in po septembru 1947 tudi član CK KP STO, sekretar Planske komisije za Istrsko okrožje (cona B STO), referent za kulturo pri Istrskem okrožju, predsednik Okrajnega odbora Ljudske prosvete. Obenem je tudi predaval zgodovino in filozofijo na italijanski in na slovenski gimnaziji v Kopru.
Veliko je prispeval k istrskemu zgodovinopisju, predvsem v povezavi s Slovani v Istri in z deli iz zgodovine NOB prekomorskih brigad, v katerih je kot borec sodeloval.
Leta 1958 je postal ravnatelj Študijske knjižnice v Kopru, katere problematiko je spoznaval že kot referent Okrožnega ljudskega odbora za kulturo. Z veliko vnemo se je posvetil bibliotekarski stroki in s svojo razgledanostjo in človečnostjo širil ugled knjižnice doma in v tujini. Njegovo sodelovanje je bilo pestro, knjižnico je obiskalo mnogo uglednih osebnosti kot Avgust Černigoj, Veno Pilon, Jean Vodain, Ivan Regent, Ivo Andrić in drugi. Vzdrževal je celo stike s harvardsko univerzo ter s Pomorsko knjižnico v Leningradu. Napisal je številne razprave in članke o problemih in pomenu knjižničarstva na Primorskem, kot avtor, soavtor in urednik je sodeloval pri petih knjižničnih publikacijah, ustanovil je prvo potujočo knjižnico v Sloveniji itd.
Leta 1979 so ob otvoritvi prenovljene koprske knjižnice izdali zbornik posvečen Srečku Vilharju, ki osvetljuje njegovo osebnost in njegovo delo. Koprska knjižnica pa se je poimenovala po njem, v spomin človeku, ki se je boril za boljšo prihodnost primorskega človeka, za humanizem in sodelovanje med narodi.