Viktor MARKIČ

Rodil se je očetu Ignacu Markiču in materi Ani, rojeni Pogačnik. Kmalu po rojstvu četrtega otroka se je družina iz Tržiča na Gorenjskem preselila v Novo mesto, kjer je oče Ignac dobil zaposlitev na novomeškemu sodišču. V Novem mestu je Viktor Markič obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. V dijaških letih je bil član tajne revolucionarne dijaške organizacije Preporod. Zaradi te dejavnosti je bil v petem razredu izključen z gimnazije, šolanje pa začasno nadaljeval na gimnaziji v Kranju, a se je kmalu vrnil v Novo mesto, kjer je maturiral leta 1916. Razpoloženje svoje generacije tega obdobja je najbolj neposredno izrazil v Utrinkih, ki jih je leta 1930 objavil v zborniku Dolenjska metropola Novo mesto.

Najprej je bil zaposlen kot kulturni delavec Narodne čitalnice v Novem mestu, po odsluženem vojaškem roku pa je bil nameščen v Ljubljani kot uradnik na sodišču. Upokojil se je kot računski inšpektor. Čeprav je vse življenje opravljal službo državnega uradnika, mu je ta predstavljala le preživetje, vse veselje in osebno angažiranost pa je posvetil gledališču in kulturi nasploh.

Po prihodu v Ljubljano je bil leta 1920 med ustanovitelji Dramatskega odseka v Gospodarskem naprednem društvu za šentjakobski okraj v Ljubljani. Izvoljen je bil v prvi odbor, ki mu je načeloval kulturni delavec, igralec in zborovodja Rudolf Binter, Markič pa je v prvem letu delovanja zasedel mesto tajnika. Na Šentjakobskem odru, ki je kasneje preraslo v Šentjakobsko gledališče, je bil igralec in režiser. Ustvaril je 18 vlog, odigral 58 predstav, podpisal pa se je pod tri režije (Cankarjev Kralj na Betajnovi, Horstova Nebesa na zemlji in Aškerčev Red sv. Jurija). Tu je kot gledališka igralka nekaj časa delovala tudi njegova sestra Stanislava Markič. Sodeloval je še v lutkarskem odseku Narodnega doma v Ljubljani, med letoma 1922 in 1924 pa je bil honorarni igralec v Slovenskem narodnem gledališču Drama.

Uveljavil se je tudi kot pedagog. Predaval je fonetiko in pravilno odrsko izgovorjavo. Pisal je pesmi in nastopal kot recitator. Na besedilo njegove Pesmi brez besed je kasneje priznan skladatelj, dirigent in igralec Danilo Bučar v Novem mestu napisal svojo prvo skladbo. Z Bučarjem in njegovo ženo Metko je veliko sodeloval tudi v Šentjakobskem gledališču. Med drugim je Bučar v tridesetih letih 20. stoletja uglasbil Markičeve verze za spevoigro Kurent, besedilo Tam, kjer pisana so polja za moški zbor in besedilo s socialno tematiko Trije bratci za mladinski zbor Trboveljski slavček.